V teh dneh lahko bolj neposredno doživljamo, kaj pomeni, če premagamo nasprotnika in kaj se zgodi, če nas doleti poraz. To, da smo boljši ali slabši od nekoga, predstavlja temeljni človeški drži. Koga v resnici premagujemo, pa je drugo vprašanje.
Živeti iz »porazov«
Živimo v prepričanju, da je zmaga uspeh in iz tega posledično sledi, da je neuspeh, če človek izgubi. Seveda to ne drži na športnem področju, čeprav je res tudi to, da se lahko določen športnik ali skupina športnikov iz bridkega poraza nauči več kot od lahke zmage. Vendar nas to sedaj ne zanima. Z izgubo je tu mišljeno nekaj drugega. Poglejmo si primer. Človek, ki izgubi upanje v boljše čase, s tem lahko pridobi večjo odgovornost za sedanji trenutek. Seveda je možno tudi to, da ta isti posameznik zaradi hudega brezupa ne vidi več smisla niti v tem, kar trenutno počne. Kljub temu drži, da izguba nečesa vedno lahko pomeni tudi pridobitev na drugem področju. Nobena izguba ni tako velika, da bi ubila še zadnjo priložnost za nov uspeh. Drug primer. V prometni nesreči nekdo izgubi nogo. Kaj mu preprečuje, da ne bi tudi z eno samo nogo živel polnega življenja? Koliko primerov poznamo, ko se navidezni človekov poraz spremeni v zmago, ki je večja od vseh pričakovanj. V čem je skrivnost tega uspeha?
Notranji boj
Platonu pripisujejo misel, da mora biti človek prijazen z drugimi, ker nikoli ne vemo, kakšen boj morda drugi bije sam s seboj. To misel je pozneje lepo povzel apostol Pavel, ko v enem izmed svojih pisem (Ef 6, 12) pravi: »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.« Kdor izide iz take vrste bojev kot zmagovalec, je resnični zmagovalec tudi v sleherni zunanji in na videz porazni situaciji.
Zmaga kot odrešitev
Ni pa človek ustvarjen za to, da zmaguje sam. Tu so vsi drugi ljudje, ki nam pri tem pomagajo. Zmaga je vedno posledica kolektivnega duha. Zmotno pa bi bilo nadalje misliti, da lahko nek drug človek pomaga meni samemu bolj, kot sem si zmožen pomagati sam. Rečeno drugače, drugi nam pomagajo, a premagam vedno sam. Morda se bo slišalo čudno, a to velja celo za Boga. Božje razodetje v osebi Jezusa Kristusa je najboljši dokaz za to. Tu se Bog ne razodeva samo kot zunanja sila in moč, temveč prihaja z močjo o kateri pričuje Sveto pismo: »Pa je rekel: »Pojdi ven in se postavi na gori pred GOSPODA.« In glej, GOSPOD je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred GOSPODOM; a GOSPOD ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a GOSPOD ni bil v potresu. In za potresom ogenj; a GOSPOD ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta.« (1 Kr 19,12). Odrešenje se zgodi prek človeka in v njem.
Biti premagan
Spoznanje, da smo sami deležni čudežne moči, ki nam omogoča zmago nad vsemi notranjimi in zunanjimi neprilikami, vodi k še bolj čudovitemu spoznanju. Človek se je v svojem zmagovitem pohodu sposoben odpovedati logiki premagovanja. Po zgledu in z močjo Tistega, ki je premagal celo smrt, ne premaguje drugih, temveč samega sebe. Poraz egoizma in zmaga ljubezni.