Pravzaprav bi morala biti nedeljska noč za švedskega premierja Fredrika Reinfeldta nekaj čisto posebnega. Kot prvemu konservativnemu politiku v novejši zgodovini Švedske mu je uspelo drugič zapovrstjo namahati na oblast skoraj abonirane socialdemokrate in dolgo časa je celo kazalo, da bodo konservativci celo posamično postali najmočnejša stranka v švedskem parlamentu. Nazadnje so socialdemokrati pod vodstvom nekdanje “grešnice” (tam v devetdesetih je nepremišljeno uporabila kreditno kartico) Mone Sahlin dobili vsaj tolažilno nagrado in za slabo odstotno točko rešili posamično prvo mesto. Še pred osmimi leti je bilo prednosti skoraj za petindvajset odstotnih točk.
Kaplja pelina
A to ni najhujša Reinfeldtova skrb. Ko so bili glasovi prešteti, se je namreč izkazalo, da je njegova desnosredinska koalicija štirih strank kljub osvojenim 49,3 odstotka glasov izgubila že doslej šibko absolutno večino sedežev. Malo jim je ponagajal volilni sistem, ki podobno kot na sosednjem Norveškem blago favorizira manjše volilne okraje in s tem socialdemokrate, še bolj pa velik uspeh desničarskih populistov iz vrst švedskih demokratov; slednji so se z dvajsetimi poslanci sploh prvič prerinili v parlamentarne klopi. Končni izid je pokazal, da je vladna koalicija osvojila samo 172 od 349 sedežev.
Zeleno, ki te ljubim zeleno
Kajpak to ne pomeni, da bo Švedska s Sahlinovo dobila prvo žensko predsednico vlade. Njena rdečo-zelena druščina iz treh strank je pač utrpela še bistveno hujši poraz in izgubila kar štirinajst sedežev, pri čemer je levji delež shujševalne kure prizadel v zvezi vodilno stranko Sahlinove. Toda Reinfeldt mora kljub temu sklepati novo večino.
Ker se je drugače kot njegova danski in nekdanji norveški kolega odločil, da ne bo računal na podporo imigraciji nenaklonjenih demokratov, imajo ključe do te večine zdaj zeleni, edina uspešna leva stranka na letošnjih volitvah. Na premierjevo ponudbo o sodelovanju so najprej odgovorili, da ne bi mogli več pogledati svojim volivcem v oči, če bi jo sprejeli, ampak včeraj so že podlegli nenadoma prebujenemu občutku odgovornosti do domovine in s sedeža njihove stranke se je proti Reinfeldtovemu sedežu pokadil beli dim.
Foto: Reuters
