V kampu so si družine neverjetno blizu. Mislim, prostorsko blizu. Posebej še v super majhnem, izjemno mirnem kampu, nekje ob hrvaški obali, kjer sva z ženo preživljala dopust. Nobenega hrupa, samo šumljanje morja in šum lahnega vetra, ki se je lovil v veje borovcev. V takem kampu se vse sliši, nič ni moč prikriti. Tako sva z ženo imela priliko opazovati dve slovenski družini. Obe sta bili najini sosedi – ena na zahodni stani šotora, druga na vzhodni.
Hvala za zgled, draga primorska družina!
Prva družina je bila zelo očitno iz Primorske. Dve majhni deklici, stari kakih šest in štiri leta sta govorili v luštnem milozvočno-pojočem primorskem naglasu. Ata in mama, mlada, izobražena človeka, prav tako. Deklici sta stalno veselo čebljali, prepevali prijetne otroške pesmice in se pogovarjali s staršema. Starša sta jima posvečala pravo mero pozornosti – ne premalo in tudi preveč ne. Dekleti prav nikoli nista želeli s tečnarjenjem vzbujati pozornosti. Ker sta jo pač imeli dovolj. Tudi druga drugi nista težili. Skupaj so skrbeli tudi za dnevno logistiko. Zvečer sta brez drame v smislu »ne grem še spat« po pravljici za lahko noč mirno utonili v spanec. Meni sta se starša zdela idealna. Preden smo se poslovili, sem pohvalil njuno vzgojno držo in se jima zahvalil za zgled odličnega starševstva.
Družina z dvema psoma
Pred koncem dopusta se je na vzhodno stran šotora naselila druga družina: dva najstniška sinova, stara kakih 14 in 12 let, ata in mama ter dva psa. Ob prihodu sta fanta pomagala le znositi robo od avta do tabornega prostora, potem sta pa skočila v vodo in se za postavljanje tabora nista menila. Mama se je sama lotila postavljanja šotora, »gadafija« in urejanja predprostora.
Očeta prvih nekaj ur sploh ni bilo opaziti. Kasneje se je izkazalo, da je imel veliko opraviti s psoma: eden je bil velika mrcina, prav strašljiv, ki je ob prihodu najprej »po….« vogale šotorov, druga je bila psička, ki je stalno letala okoli in vohljala. Medtem ko je mati postavljala šotor, je mrcini lepo sprehajal okoli po kampu in niti na misel mu ni prišlo, da bi ženi pomagal. Ko se je s psoma le prikazal, se je zavalil v stol, ženi podajal kline, mirno čohljal mrcini in se z njima pogovarjal. Žena je kline z muko zabijala in se občasno celo udarila po prstu. Me je že skoraj prijelo, da bi ji pomagal, pa nisem vedel, kako bo lastnik mrcin reagiral. Mladca sta mami ves čas iz vode težila za opremo: za maske, plavutke, … Mama jima je odgovarjala z godrnjajočim, trpeče-naveličanim glasom »cankarjanske« matere, a jima v vsaki želji takoj ustregla. Prav lahko sem si oba predstavljal, kako zlahka bi zavrnila težko pridobljeno »skodelico kave« …
Mladca sta veselo čofotala v vodi, a ker pozornosti staršev nista dobila niti malo, sta kmalu začela prositi – še več – moledovati zanjo. Staršema sta hotela pokazati, kako znata skakati v vodo, kako se znata potapljati, … Pozornosti pa od nikoder – ne od očeta in tudi od mame ne. Niti trenutka pozornosti nista bila deležna. Seveda, mati je imela opraviti z opremljanjem tabornega prostora, oče pa je čohljal in »vzgajal« mrcini. Očitno je hotel pokazati nekaj znanja, ki ga je pridobil v pasji šoli. Sinova sta bila seveda užaljena in vedno bolj sta »težila«. Ata se je sicer razburjal in se drl nanju, da bi pa enkrat pogledal, kako skačeta na glavo … ne, to pa ne. Psa sta zelo očitno zmagovala v borbi s sinovoma za očetovo pozornost.
Mati je pred spanjem še pripravila večerjo, ata pa si je medtem prinesel prenosnik in med čohljanjem mrcin malo »posurfal« po internetu. Sinova sta med kontinuiranim »teženjem« mami, ki je na koncu morala napihniti še vse štiri »modroce«, na koncu vendarle zaspala.
Hvala Bogu, da smo se naslednje jutro prebudili v dež, da sva z ženo takoj spakirala in odšla. Takega tipa kombinirane človeško-pasje družine in njihovih odnosov ne bi mogel več prenašati niti en dan.
Brez očeta
Opažam – pa ne le na podlagi zgleda te družine – da je veliko slovenskih družin postalo pescentričnih. Vse se vrti okoli psa in njegovega ugodja. Živali smo preprosto počlovečili. Nekaterim, še posebej me skrbi za mlade pare, ki so se – kot pravi tudi papež Frančišek – odločili za prostovoljno nerodovitnost, so psi postali nadomestek za otroke. Drugje pa se morajo otroci – tako kot v zgornjem primeru – prav boriti za pozornost s pasjimi ljubljenci. Me prav zanima, kolikokrat tale oče pelje na sprehod sinova v primerjavi s psoma. Kolikokrat je šel v šolo za starše v primerjavi s pasjo šolo? Koliko knjig o vzgoji otrok je prebral v primerjavi s knjigami o vzgoji in negi psa? Skrbi me za ta dva najstnika in tudi za njuno mater, ki bodo – četudi živijo skupaj – preživeli življenje brez očeta in moža. Adijo zdrava pamet!
Foto: Aleš Čerin
