Premišljeval sem, kako bi zlato fiskalno pravilo razložil svojemu najstniku. Pa mi je na misel prišel citat Williama Arthurja Warda, ameriškega pisca člankov, pesmi in meditacij ter avtorja knjige “Fountains of Faith” (Vodnjaki vere): “Preden govoriš, poslušaj. Preden napišeš, premisli. Preden zapraviš, zasluži. Preden investiraš, razišči. Preden kritiziraš, počakaj. Preden moliš, odpusti. Preden obupaš, poskusi. Preden se upokojiš, prihrani. Preden umreš, daj.”
Preden zapraviš, zasluži ali zlato fiskalno pravilo
Prav vsaka vrstica je vredna razmisleka in celoten citat je upoštevanja vreden, a meni pride prav tale del: “Preden zapraviš, zasluži.”, ki se v angleščini glasi “Before you spend, earn.” Če bi ga ljudje upoštevali, krize svetovnih razsežnosti ne bi bilo. In tisti, ki so se tega držali, prav gotovo tudi sedaj niso v krizi. Jo seveda čutijo, ker krizo vedno plačujemo vsi – najbolj srednji sloj, a jih ni potolkla.
Pravilo “preden zapraviš, zasluži”, je po moje pravzaprav srž zlatega fiskalnega pravila, le da se zlato fiskalno pravilo nanaša na državo in mora biti zato bolj umetelno poimenovano. Ali pa je zato poimenovano bolj zavito, da ga ljudje težje razumejo in da lahko potem Zoran Janković “farba” ljudi, da je “fiskalno pravilo nek make-up, ki ga vlada potrebuje za prikrivanje svoje nesposobnosti in nerešenih problemov na področju produktivnosti, zaposlovanja in podobno” (vir: Planet Siol.net).
Nepremišljenost
Poskušajmo najprej malce analizirati pojem zapraviti (spend v angleščini). V povezavi z denarjem spend lahko pomeni dvoje: porabiti in zapraviti. Sam besedo v tem citatu razumem bolj v smislu zapraviti in tudi vsebinsko ločim med porabo in zapravljanjem. K temu se nagiba tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki zapraviti definira takole: “z nepremišljenim ravnanjem narediti, da ni več razpoložljive materialne dobrine”, porabiti pa takole: “narediti, da ni več razpoložljivih materialnih dobrin”.
Aha, besedica NEPREMIŠLJENO je torej tista, ki dela razliko. Res se mi zdi, da moramo biti nepremišljeni, da države ne zmoremo urediti tako, da bi le toliko porabili kot zaslužimo. Beseda nepremišljeno vključuje pojem “premisliti”, pravzaprav odsotnost premisleka. In res se zdi, da – kljub bogopodobnosti – ne zmoremo premisleka za prihodnost, na primer, kaj bo z našimi otroci, ki bodo morali to kar bomo mi zapravili, oni zaslužiti, prihraniti in vrniti z obrestmi. Zato, ker smo mi taki, ki ne zmoremo živeti tako, da bi preden zapravimo, dovolj zaslužili in živimo preko svojih zmožnosti, bodo “nasrkali” oni, ki so te dni prvič prestopili prag šole ali vrtca. Morda pa je beseda nepremišljeno premalo ostra. Raje bi jo nadomestil kar z besedo pohlep.
Zaupanje
Ker smo nepremišljeni, ker nismo sposobni zaslužiti, preden zapravimo in ker se nam razkorak med zasluženim in zapravljenim povečuje, nam tisti, ki nam posojajo, ne verjamejo, da bomo sposojeno zmožni vrniti. Vsak ve, da ko se človek navadi izobilja, gre težko nazaj na manj. Tveganje, da bi tisti, ki posojajo, dobili svoj denar nazaj, je pri nepremišljenih in pohlepnih ljudeh večje, zato nam, če si hočemo denar za zapravljanje sposoditi, zaračunavajo vedno večje obresti. Z drugimi besedami: to da zapravimo več kot zaslužimo in da se ta razkorak povečuje, nas stane vedno več. Pravzaprav bo stalo naše otroke, ki jih pa je vedno manj.
Da bi si pridobili nekaj zaupanja, da bomo državo uredili tako, da bomo zmanjšali razkorak med zasluženim in zapravljenim ter da bomo sposojeno sposobni vrniti, bi morali pravilo preden zapraviš, zasluži ali zlato fiskalno pravilo zapisati v ustavo, ki je ne more vsakokratna vladna politika spremeniti. Sprememba ustave zahteva dvotretjinsko večino, ki je ni prav lahko doseči.
S kršenjem ustave se pa ni za igrati, tako bomo MORALI postati bolj premišljeni, morali se bomo spremeniti in morali bomo začeti živeti v okviru tega kar zaslužimo. Vprašanje je le, ali bomo za spremembe sami zbrali dovolj moči in s tem ohranili dostojanstvo države, ali pa nas bodo vanje prisilili. Samo v tem je razlika. Spremeniti se bomo pa morali. Že sedaj me je sram, če samo pomislim, da smo že (skoraj) v vrsti za “fehtanje” pred vrati Bruslja. Skupaj z Grčijo in Španijo.
Foto: Vera Reis, SXC.hu
