Zlate vrednote

Pred časom me je dodobra šokiral predstavnik ene vidnejših slovenskih levičarskih strank, ko je suvereno zatrdil, da je naš problem v tem, da nimamo vrednot. Navajen (in tudi naveličan) te retorike iz bolj pobožno obarvanih krogov sem seveda z zanimanjem prisluhnil,  kaj le naj taka izjava pomeni. Videl sem, da  izgleda tako, da ko začne teči voda v grlo, si vsi po vrsti dajemo korajžo z moraliziranjem. Koliko je korajže od tega je drugo vprašanje, prej obratno, a vsekakor prija, če veš, da je za težave kriva izprijenost (sploh od drugih).

Ker se je poudarjanje vrednot v levičarki dikciji kar še nadaljevalo, sem prisluhnil, kakšne  so pravzaprav te vrednote, ki da jih manjka (malo tudi zato, ker sem vedno znova zbegan nad vizijo levice). In lahko sem dokaj zanesljivo ugotovil, da je govoričenje o vrednotah ne glede na politično ali religiozno barvo pravzaprav vedno enako – površno. Vedno znova namreč vsi  omenjajo vrednote, nihče pa ne pove za katere vrednote se zavzema. Ker ni težava v pomanjkanju vrednot, temveč v tem, kakšno prioriteto damo kateri. V tem je verjetno ena bistvenih spornih točk sodobnega slovenstva. Malo tudi zato, ker smo pač za silo okrevali na pogorišču sistema, ki nam je vrednote kar predpisal  – in pri tem pregazil naše lastne. Gre za to, da pod „vrednotami“ pravzaprav razumemo bistveno več kot nekakšen moralni zakon, ki pa ostaja nedefiniran in abstrakten. Tudi zato, ker se nam zdi nedosegljiv. Domnevamo lahko, da se ne glede na tako ali drugačno pripadnost pravzaprav „vrednote“ bistveno ne razlikujejo: želimo si pravljičnega družinskega vzdušja, kjer bi brezskrbno uživali sadove svojega dela, se veselili, dobro jedli in pili, si lahko iz srca zaupali, se počutili varne in uspešne in v miru pozabili na vse ostalo.  Skratka tisto kar nam –  po utečeni slovenski navadi  – priskrbi tudi kakšna litrca. Hudo pa je, ker se močno razlikujemo v tem, kako hočemo to Indijo Koromandijo doseči. Liberalni model načeloma temelji na postavki, da smo si med sabo „volkovi“, tekmeci in zato vedno dosegam srečo na hrbtih drugih. Pri tem seveda računam na primerno maso tistih, ki se tega dejstva ne zavedajo in so pripravljeni biti ovce, evolucijski „kanonfuter“, po katerih hrbtiščih se vzpenjamo v višek humanitas. Težava pa nastane, ko prevelik delež populacije prevzame takšno „volčjo“ mentaliteto, ko bi kar vsi radi do uspeha na račun drugih. In potem se tisti, ki so po tem babilonskem stolpu trupel preplezali najvišje, zgražajo, kako da so tisti, ki jim sledijo, „brez vrednot“.  Da bo noga na poti navzgor našla zanesljiv oprimek, je lahko naivnost, lahko pa preračunljiv poskus uapavanja. Temu modelu doseganja sreče naj bi bil nasproten katoliški (ki je kajpada neverjetno podoen socialističnemu): med seboj smo bratje in sestre in sreča enega je odvisna od sreče drugega. „Če en ud trpi, je nesrečno celo telo.“ In obratno.  A kaj, ko so priložnosti, ki jih ponuja svobodni trg, bolj ali manj kriminalne, vse preveč lepe, da bi nas zares brigalo, kaj se godi s sočlovekom. Ali da bi se ozirali na ideje, ki jih načeloma zagovarjamo. Tako so tudi marsikateri desničarji (celo Cerkev), ki so bili zaradi oporečništva prej onemogočeni, kar naenkrat postali plenilci. V tranzicijski „prihvatizaciji“ je bila taka ali drugačna pripadnost dokaj nepomembna, štela je le evolucijska spretnost alfa samca. Bilo je možno vse: Kar naenkrat ni bilo treba več po jeans in po kavo v tujino, v železnini si dobil vse vrste vijakov, v nagradnih igrah si dobil konkretno gotovino in ne več mlečnih izdelkov … Ampak v evforiji se je pozabilo na meje – po potrošniški „zakonodaji“  kar naenkrat potrebujemo cel kup reči, o katerih pred dvajsetimi leti še sanjati nismo upali. In godi se nam silna krivica, če tega vsega nimamo. Krivi pa so lahko samo drugi – najprej politiki seveda. Sodoben Slovenec se tako počuti, da dejansko greši proti sebi, če ne gre poleti za en mesec na morje, pozimi za en teden smučat v tujino, če nima novega avta, zadnjih cunj in če otroci nimajo vseh elektronskih nesmislov. Ko te in druge „stroške“ plača, naj bi imel še dovolj denarja, da ga lahko tako ali drugače neumno zapravi. To je vendar moja pravica! In potem gremo na ceste, delamo referendume, predvsem pa skrbno iščemo priložnost, da zasadimo kremplje v soseda in se povzpnemo više po imaginarni evolucijski lestvici.

Če sta bili prej vrhovni vrednoti bratstvo in enotnost (pa čeprav samo deklarativno), je zdaj to poln hladilnik. Pa ne zato, ker bi bili ljudje zares prepričani, da jih to lahko osreči, ampak ker živimo v prepričanju, da je vsa nepregledna množica potrošniških artiklov, ki nas obdaja, nuja in takorekoč šele temelj, na podlagi katerega si lahko začnemo prizadevati za srečo. Povedano drugače: da si mislimo „samo še to naredim“ (hišo, akademski naslov, avto, firmo), potem pa si bom vzel čas za svojo družino, za pogovor, za sanje ali za dobro knjigo.

Torej ni težava v tem, da ne bi imeli vrednot, še preveč jih je  – in pogosto smo  med njimi izgubljeni. Ni težava v tem, da ne bi vedeli, katere vrednote so najpomembnejše – vsak hrepeni po prijetnih uricah med ljubljenimi. Težava je v tem, da si ne upamo teh vrednot živeti. Da se vedno znova damo zvabiti stran od njih v banalnost.

V evangeliju je zgodba o trgovcu, ki je naletel na dragocen biser. Bil mu je tako všeč, da je prodal vse, da ga je kupil. Ali sem sam že našel svoj biser? Bom kdaj pripravljen investirati vanj?

Foto: Actual