Volitve delajo dolg

Ljubljana, predsedniška palača.
Srečanje štirih predsednikov, predsednika republike Boruta Pahorja, predsednika DZ Milana Brgleza, predsednika vlade Mira Cerarja in predsednika DS Mitje Bervarja. /Foto: Nebojša Tejić/STA

Na treh od štirih najpomembnejših položajih v državi že imamo začetnike: predsednika parlamenta in vlade sta univerzitetna učitelja, predsednik državnega sveta je intendant državne opere. Vsi trije so na vodilna mesta prišli z nič urami izkušenj v politiki. Največja reč, ki so jo vodili, je bila katedra na fakulteti. Topogledno je najbolj kvalificiran g. Bervar, ki je vodil nacionalno opero. So pa vsi izobraženi, razgledani in imajo doktorat znanosti.

Najnovejša politika

Zdaj imamo predsedniške volitve, kjer izbiramo med kariernim politikom in četrtim začetnikom. Župan Kamnika nima nič izkušenj s slovensko državno politiko, kaj šele z evropsko ali svetovno. In nobene ustrezne izobrazbe. To me moti, ne pa zarotniške zgodbe, da »je kandidat tranzicijske levice«. Mimogrede, za »kandidata murgelj« govori nezaslišane stvari: že zdavnaj bi prodal NLB, povečal financiranje vojske, ne bi spreminjal ustave, da bi zaobšel odločbo ustavnega sodišča v zvezi s šolstvom, prepovedal bi burko, zadržan je do istospolnih posvojitev, bolje bi financiral vojsko, največji Slovenec mu je Rudolf Maister, migranti, da bi se morali prilagoditi okolju, v katerega prihajajo, Katalonije ne bi priznaval na vrat na nos, različna obravnava Kanglerja in Jankovića mu smrdi, preveč, da se dobivamo z Rusi in premalo z Američani …

Tako ne govori kandidat stekle levice, ampak človek, ki nagovarja sredinske volivce oz. tiste, ki bi na vsakih volitvah nekaj novega in katerih zadnje razočaranje je Miro Cerar. Le v zadevi »partizani in domobranci« g. Šarec nekritično sprejema mit o enobeju, kar mu zagotavlja podporo Zveze združenj borcev. V njihovi družbi je imel tudi nekaj ne posebej premišljenih govorov.

Sicer ponavlja refren, da je čas za novo politiko, v čemer pa ni tako prepričljiv, kot je bil deset let nazaj Gregor Golobič. Kaj je novega, ne vemo, menda pa ne gre samo za obraze. Ne spomnim se niti ene nove in uporabne ideje, ki bi bila njegova. Tudi starih in tujih ne zagovarja posebej prepričljivo. Napredka smo iz soočenja v soočenje videli malo. Rudolf Maister je bil rojen v Kamniku.

Se opravičujem za kritičnost, ampak sem še iz tiste šole, ki ima do kandidata za predsednika države določena pričakovanja. Imam izkušnjo iz politike, zaradi katere politiko kot poklic spoštujem. Terja konkretna znanja in sposobnosti. Ne izključujem, da bi g. Šarca podprl za župana Kamnika ali da bi z njim spil pivo. Morda je pred njim še lepa politična kariera, samo dve ali tri stopnice nižje se bi je moral lotiti.

Razvrednotenje funkcije predsednika?

Bolj kot za g. Šarca se zdi, da bodo nekateri glasovali proti g. Pahorju. Očitajo mu, da je s svojim benignim populizmom onečastil funkcijo predsednika države. Da predsedniku ne pritiče, da bi objavljal selfije in žvižgal za miškami. Mesil kruh in kosil travo.

Imate raje predsednika, ki bi bil maligni populist in ki bi glasove nabiral tako, da bi ščuval ene proti drugim, ki bi svojo politično moč in vpliv črpal iz tega, da bi pol Slovenije vzdrževal v mržnji do druge polovice? Ki bi se za eno od teh polovic postavil, za drugo pa ne? Ki bi za svoj politični uspeh podaljševal državljansko vojno? Ja, vem, eni bi si želeli prav takega predsednika. Tem je na teh volitvah potrebno reči ne.

V času, ko v tuji politiki zmagujejo skoraj samo še nacionalna ali socialna demagogija, je predsedniku Pahorju treba priznati, da je eden redkih, ki nevarnih čustev – to pa so nacionalna in razredna – ne razpihuje v politiko. Instagram* je majhna cena za to, da ne ponavlja cenenih gesel socialne zavistnosti ali nacionalne nestrpnosti. Predsednik Pahor ne zbira tistih cenenih političnih točk, ki jih prinaša udrihanje po cerkvi, neoliberalizmu, komunizmu, Janši, Kučanu, Bruslju, bančnikih, migrantih, tajkunih, ksenofobih, domoljupcih(sic!), kosmopolitancih(sic!) … Ker njegova mnenja niso kričava, mu očitajo, da jih nima. Ker vzdržuje nivo, mu očitajo, da ga nima.

Dosti večja degradacija funkcije predsednika države kot Instagram je, da zanjo kandidirajo ljudje brez izkušenj, brez izobrazbe, brez idej, brez École Normale Supérieure. Vem, ni popularno zagovarjati elitizma in dvomiti v »politiko enakih možnosti«, ampak edino, kar značaju g. Šarca zamerim, je ta njegova predrznost. Predrznost, da si je upal spustiti kar naravnost v tekmovanje za najvišji in simbolno najpomembnejši položaj v državi. Cenim ambicioznost, ne maram pa predrznosti. Razlika med eno in drugo je sposobnost kolikor toliko realne ocene lastnih omejitev. Slovenija je majhna, tako majhna kot Kamnik pa vseeno ni.

Volitve delajo dolg

Pahorju lahko očitamo marsikaj, ne pa sposobnosti razlikovanja med pomembnim in nepomembnim. Pahor je dober politik v velikih stvareh in ne tako dober v majhnih. Velike stvari so sprava, nacionalna enotnost, prihodnost Evrope in mir na Balkanu. Z majhnimi se je srečeval kot predsednik vlade in ni bil uspešen. Bil bi katastrofalen župan Kamnika. Pri velikih pa se zdi, da je pogosto edini v drobnjakarski Sloveniji, ki ga sploh zanimajo.

Glasovanje na volitvah vzpostavlja nenapisano zavezo izvoljenega do volivcev. Če želite, da bo predsednik republike zavezan tudi vam, pojdite na volitve in izberite kandidata, za katerega menite, da bo zavezo razumel. Če želite, da vam bo predsednik nekaj dolžan, pojdite na volitve in glasujte zanj. Če želite, da bo zavezan drugim, če želite povedati, da politično ne obstajate, ostanite doma, se usedite v kot in se naslednjih pet let kujajte. Slovenija bo dobila predsednika v vsakem primeru, vi ga boste dobili, če boste oddali veljaven glas. Lahko dobite predsednika, ki je vam, za vaše zaupanje, nekaj dolžan, ali pa takega, ki vam ne dolguje ničesar. Izbira je vaša in izbira je svobodna.

Kljub drugačnim zadržkom ali drugačnim priporočilom g. Janše, g. Kučana, dela tranzicijskega kapitala, večine dominantnih medijev in »poštene inteligence« ima v drugem krogu moj glas predsednik Pahor. V Sloveniji je kralj Instagrama eden od zadnjih stikov z normalnostjo. Lahko bi bilo tudi slabše.

 

* Instagram je družabno omrežje, kjer ljudje delijo misli, idej, zapisov … ampak fotografije. Pogosto slikajo sami sebe.