Pred izložbo trgovine z nabožnimi predmeti je stal sedemletni deček in pozorno ogledoval sliko Jezusa na križu. Tudi njo je slika pritegnila, vendar je le malo razumela, kaj predstavlja. V dnu srca jo je ta njena nevednost pravzaprav že dolgo vznemirjala, a ni našla prave priložnosti, da bi se o veri poučila. »Tegale fantiča brez sramu lahko malo povprašam,« si je mislila in ga ogovorila: »Ali ti veš, kaj predstavlja ta slika?«
»Seveda vem,« je odvrnil otrok: »Ta, ki visi na križu, je Jezus. To je tisti, ki se je čisto reven rodil v hlevu. Potem je naredil veliko dobrega, tudi dosti čudežev, toda po nedolžnem so ga obsodili na smrt in pribili na križ. To so rimski vojaki, ki so to izvršili. Ta, ki stoji tukaj in joka, pa je Marija, njegova mati.«
Dekle je še zamišljeno zrlo v sliko, fantič pa je šel naprej svoj pot. Nenadoma pa se obrne, priteče nazaj k dekletu in pravi: »Najvažnejšo stvar sem vam pa pozabil povedati. Jezus je potem vstal od mrtvih!«
Zgodbo je uredil Božo Rustja, ki je številne zgodbe zbral v zbirki Zgodbe za dušo pri Založbi Ognjišče.
