Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,1–9)
Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.
Svetloba osvobaja
Ste že kdaj opazili, da so naše misli ponoči redko pozitivne? Večkrat nas je strah.
Prepričan sem, da je vsak od nas kdaj priča neprijetnim dogodkom, ki velikokrat vplivajo na naše življenje. V trenutkih nelagodja hrepenimo po premišljevanju o vsem in reflektiranju tega, kar se nam je zgodilo.
Zaradi polnih urnikov čas za razmislek prestavljamo, nakar se z njim spopademo pred spanjem, ob ugasnjenih lučeh, v tišini in samoti. Premišljujemo o vseh napakah v preživetem dnevu, predstavljamo si, kako bi lahko vplivali na drugačen izid, pa vendar vedno zaman. Zdi se nam, da smo ujeti v toku slabih misli, da vrtimo in ponavljamo besede brez konca.
Z vsakim padlim upom se počutimo še bolj tesnobno, zamegljeno in obupano.
Kljub naporni noči skozi okno posije žarek poguma. Jutranja zarja prinese svetlobo, toplino in dobro voljo. Razvedrimo se in misli postanejo spet dobre.
Svetloba nam vlije veselje in strah spremeni v ljubezen.
Jezusov grob je prazen
Današnji evangelij se začenja s temò. Marija Magdalena navsezgodaj pride h grobu. Videla je, da je kamen odstranjen, in takoj pomislila na najhujše.
Tekla je nazaj do mesta v prepričanju, da so Jezusa ukradli iz groba. Iskala je pomoč, se zatekla apostolom in jim vse povedala.
Peter in Janez sta vsa preplašena tekla do groba. Slednji je prispel prvi, vzel v roke povoje, vendar ni vstopil.
Ga je bilo strah? Navsezadnje je stal pred grobom, v temi.
Vstopila sta, našla pa nista nič drugega kakor povoje, s katerimi je bil povit Jezus. Sveto pismo pravi, da je “videl in je veroval”, ampak kaj je veroval? Da je Jezus vstal od mrtvih ali da je bilo Njegovo telo ukradeno?
Tatovi prav gotovo ne bi za seboj pustili veliko vrednih povojev, sploh pa jih ne bi tako lepo zložili.
Tega sta se zavedala in sta, čeprav še nista razumela Pisma, globoko v srcih razumela resnico. Pokazala se je zarja in vrnila sta se domov.
Tudi mi težko verjamemo
Apostola se znajdeta v nelagodni situaciji. Njuno polno razumevanje dogodka se ob praznem grobu zaključi in ju prisili v slepo verovanje. Nikoli ne bosta v polnosti razumela, kaj se je zgodilo, lahko le verjameta.
Vera je zanimiv pojem. Čeprav verjamemo v nadnaravno, se del našega uma vedno želi spoprijeti z logičnimi odgovori, vzroki, razlagami in teorijami, ki lahko zameglijo pot do spoznanja resnice.
Veliko ljudi dvomi o Jezusovih dejanjih in besedah in ne želi sprejeti njegove čudovite ljubezni. Vsi se gotovo sprašujemo, posebno v času preizkušenj: Ali je moje življenje resnično čudež, sploh ima smisel?
Družba nam ponuja mnogo odgovorov na to vprašanje, ki pa niso nujno dobri. Vsakdo si namreč ustvarja resničnost, ki je krojena po lastnih željah in pričakovanjih, zato hitro pozabimo na pravo resničnost, ki nam jo je razodel Jezus. Pravi: “Jaz sem pot, resnica in življenje.”
Težko je razumeti takšne besede, toda naredimo podobno kot apostola: prisluhnimo svojemu srcu. Tako bomo razumeli resnico in strah nadomestili z ljubeznijo.
Kristus je vstal!
Navsezadnje pa nam današnji evangelij sporoča še nekaj. Kristus je vstal.
Njegova ločitev od smrti bo za vedno znamenje, da je bilo zlo premagano in da je Bog z vso svojo močjo in neminljivo ljubeznijo za nas, grešnike, poslal edinega Sina, ki je nesel težki križ, umrl in tretji dan vstal.
Veselimo se, kajti Gospod nam je vlil upanje in nam pokazal pot do Boga, svojega Očeta. Odprl je pot z zemlje do nebes.
Veselimo se, kajti prišla je velikonočna zarja, ki je začetek pomladi upanja in navdaja ves svet.
Urh Špital, Katoliška mladina
