Ženske in homoseksualci kot politični kategoriji

Danes mi je jasno, da slovenski politiki predvsem manjka ženskega principa vodenja. Ker ženske delamo drugače, sistematično, temeljito in brez prepira. (Katarina Kresal, 3.11. 2011).

Ženska politika ali ženske v politiki
Očitno je eno glavnih sporočil Katarine Kresal v letošnji volilni kampanji, da stavi na ženske, ergo enakopravnost spolov. Na vprašanje ankete Dela bi Katarina Kresal izbrala svoj moto, ženski princip vodenja – po pameti, odločno, dosledno, sistematično in prijazno. Eden izmed motov LDS je ‘Prihodnost je ženskega spola’. Ženski princip vodenja je po Kresalovi, kot lahko beremo na njenem blogu, tudi ‘brez prepira’. Kakorkoli, jasno je, da Katarina Kresal, goreča zagovornica ‘ženskega principa vodenja države’ ni ravno zgled tega samoopevanega principa. Ali pa sem nemara kaj spregledal.

Barbara Rajgelj, profesorica na FDV in lastnica tistega znanega lokala Cafe Open, kjer so trije nestrpneži pred časom napadli gejevskega aktivista Mitja Blažiča, je za Delo objavila članek v katerem se obregne ob ‘predpotopnem pristopu k spodbujanju enakopravnosti obeh spolov’ Tv Kluba na Pop Tv. Med drugim izpostavi naslednjo misel: »kdor z ženskami v politiki misli resno, se z ženskami v politiki ne pogovarja o ženskah v politiki, ampak o vsem ostalem.« Jaz bi šel še dlje: kdor z ženskami v politiki misli resno, se nasploh ne pogovarja o ženskah v politiki, ampak o vsem ostalem.

Ne vem, zakaj se pogosto iz pojma enakopravnosti avtomatično predpostavlja, da bo tudi rezultat te enakopravnosti enakost. Recimo v politiki to pomeni, da enakopravnost žensk v politiki predpostavlja tudi enako zastopanost žensk v politiki. Mar res? Na podlagi česa? Od kod predpostavka, da se ženske enako zanimajo za vstop v politiko kot moški? Prej je obratno. Kot velja za veliko drugih poklicev, da so nekateri bolj feminizirani, spet drugi bolj pisani na kožo moškim, ne vem zakaj bi pri politiki bilo kaj bistveno drugače. Meni osebno so se ženske kvote v politiki vedno zdele umetno vsiljevanje žensk v politiko. Gre za umetno ustvarjanje enakosti na račun enakopravnosti.

Zakaj je homoseksualno partnerstvo enakovredno heteroseksualnemu?
Če v primeru vprašanja žensk v politiki govorimo o tem, da se spol naredi za politično kategorijo, gre v primeru homoseksualcev za ustvarjanje spolne usmerjenosti kot politične kategorije, kot nekaj kar na sebe veže določene pravice. Ko denimo zagovorniki pravic homoseksualcev utemeljujejo, zakaj je homoseksualno partnerstvo enakovredno heteroseksualnemu, postavijo naslednje principe:

– gre za svobodno odločitev dveh odraslih oseb;
– niso si sami krivi, da so se takšni rodili;
– s tem ne ogrožajo nikogar.

Zagata nastane, ko lahko na podlagi teh istih principov zagovarjamo enakopravnost tudi partnerske zveze dveh odraslih tesnih sorodnikov (npr. brata in sestre, polnoletnega sina in matere), če se ta denimo slučajno privlačita in odločita, da bosta posvojila otroka. S posvojitvijo namesto s spočetjem se lahko tako izognemo nastanku genskih okvar.

In zdaj še vprašanje. Kaj je potemtakem bolj ‘naravno’: partnerska zveza dveh odraslih raznospolnih oseb, ki sta si v tesnem sorodu in teoretično in praktično lahko spočneta otroka ali partnerska zveza dveh odraslih, ki niti v teoriji ne moreta spočeti otroka z medsebojnim spolnim odnosom?

Kdo lahko odloča o tem kaj je naravno in kaj ni?
Od teh istih ljudi, ki mi želijo odvzeti pravico, da nekaj označim za ‘normalno’, ‘naravno’ ipd. sem v naslednjem stavku dobil poduk, da incest (dveh odraslih oseb brez spočetja otroka) ne moremo primerjati s homoseksualnim partnerstvom, ker da to sploh ni možno primerjati, in da je v družbi že od nekdaj to nesprejemljivo. S tem podukom pa, ironično, pravzaprav povozijo lastne principe in se postavijo v tem primeru na isto pozicijo kot recimo nasprotniki novega Družinskega zakonika, ko ti poudarjajo, da homoseksualna zveza ne more biti enakovredna heteroseksualni zvezi in da homoseksualna zveza že od nekdaj velja za nekaj nesprejemljivega. Težava je potem namreč utemeljiti, zakaj je homoseksualna zveza bolj sprejemljiva od heteroseksualne zveze dveh odraslih tesnih sorodnikov, ki bi se izognila spočetju otroka. Kaj je potem kriterij? Kdo lahko o tem odloča? Če želimo preprečiti večini, da odloča o tem, ali so homoseksualci lahko enakopravni tudi glede posvojitve otrok, potem analogno ta ista manjšina nima pravice odločati tudi o enakopravnosti heteroseksualne zveze dveh tesnih sorodnikov. Z drugimi besedami, s takimi principi si režemo vejo na kateri sedimo.

In sam ne bi želel sedeti na veji, ko jo bomo nekoč sami odrezali. Ko bomo sami sebi odvzeli pravico, da uporabljamo zdrav razum in moralni čut in  bomo sami sebi prepovedali govoriti o tem, kaj je naravno in kaj je normalno. In to vse, ironično, v imenu boja za pravice in zaščite manjšin.

Foto: Firbec

Viri: Delo, blog Katarina Kresal