Najbrž bi bilo naivno pričakovati, da kakšen novinar ali urednik s tesnobo pričakuje rezultate najbolj znamenitega slovenskega spora o ugotovitvi očetovstva – namreč, kaj pa, če ni oče? Ni razloga za izpraševanje vesti, beremo, zgodba je vendar tu, sumljivih okoliščin pa je dovolj (zeleni renault!).
Šlo naj bi za nekakšen “vatikanski standard”. Namreč, kakor naj bi mračni Vatikan preiskoval škofa Urana, tako Delo preiskuje kardinala Rodeta. Milo za drago, pač. In sploh, ker je kardinal “visok funkcionar Vatikana”, je objava žgečkljive zgodbe v javnem interesu.
In vendar je Delova zgodba o Črtomiru in Bogomili iz Celja nenavadna, tudi za ekscentrične slovenske razmere.
Vatikanski standard je predvsem dvojni standard. Karkoli si že kdo misli o Delu, priznati je treba, da se običajno ni spuščalo na povsem pogrošno, tabloidno raven. Vsaj ne na prvih straneh. Ne spomnim se, da bi Delo kdaj na tak način in sploh kakršenkoli način obravnavalo tovrstne zgodbe kateregakoli od funkcionarjev naše ali kake druge države. Kar se za resen časopis tudi spodobi. Nasprotno pa je v zadevi Rode od samega začetka bolj malo vsebine, pa toliko več (rumene) forme: od srce parajočih opisov kalvarije mlade mamice, ki je otroka oddala v nemško sirotišnico pa do kičastih (priznati je treba, da v bistvu duhovitih) naslovov: “Primer Rode: Zapustil me je, ker sem neizobražena“.
Dobra novica za Delo in vse medijske oficirje za moralo je, da je štofa za razkrinkavanje dvoličnosti cerkvene hierarhije na pretek. Tako je že od nekdaj – mi pa v jok! Stane Granda je v zanimivi kolumni v prejšnji številki Družine nanizal par primerov znamenitih duhovnikov, zgodovinskih osebnosti, ki so bili hkrati – očetje. Dobro najdišče zgodbic je tudi legendarni dnevnik škofa Jegliča (v kratkem ga bo izdala celjska Mohorjeva). Jeglič v dnevniku z akribijo grafomana popisuje (včasih v latinščini) vse, od nasprotovanja liberalnega tabora ustanavljanju škofijske gimnazije, pa do vtisov ob svojih obiskih po farah. Tu in tam pribeleži, da je župnik pijanec (“bibatus”), spet za drugega piše, da je ženskar (“fornicator”). Po Jegličevi smrti (1937) je zanimivi dnevnik v škofijskem arhivu dočakal konec vojne. Za povojno UDBO je bila stvar toliko interesantna, da je dnevnik poslikala in ga ohranila v svojih fondih, ne toliko zaradi navduševanja nad arhivistiko kot za namene izsiljevanja škofije in v dnevniku popisanih Jegličevih sodobnikov.
UDBA je torej “vatikanski standard” poznala že davno pred Delom. Njena praksa selektivnega lansiranja zgodb z namenom moralističnega razkrinkavanja in ošibitve razrednega sovražnika je preživela in je v dobri kondiciji. Novo je samo to, da ta doktrina ne koristi več samo razrednemu spopadu, ampak hkrati povečuje sicer upadajoče naklade. Kar je čisti bonus.
Zato je v dobi, ko vsak kolikor toliko občutljiv vernik z neko melanholijo opazuje iz meseca v mesec bolj prazne cerkve, histerična obravnava vsega, kar od daleč diši po katolicizmu, pravzaprav svojevrstni poklon slovenski Cerkvi. Očitno Cerkev pri nas, kljub nastopu generacij, ki še nikoli niso niti videle zakristije, niti sedele v cerkvenih klopeh, še lahko sproža močne čustvene reakcije in celo hipno zviša prodajo.
Če že Delova teorija o vatikanskem standardu ni posebno prepričljiva, se torej v njej skriva zanimiv zasuk. Ta je v tem, da kljub notorični pristranskosti, mediji Cerkev na nek pomemben način spoštujejo, pa čeprav nezavedno, vsaj kot upoštevanja vreden pojav, vsaj kot spodobno tarčo. To pa ni tako malo. Pomeni, da je Cerkev mnogo bolj živa, kot se nam včasih dozdeva.
Foto: Delo
// //
