Da je Volodimir Zelenski s svojo ad hoc stranko Služabnik ljudstva po predsedniških prepričljivo zmagal še na parlamentarnih volitvah, seveda ni presenečenje. Tak razplet se je napovedoval že dva meseca,. Ostaja pa neko osnovnejše in splošnejše presenečenje, da so Ukrajinci v času čisto prave vojne dopustili koncentracijo tolikšne moči v rokah človeka, o katerem skupaj z nami še vedno vedo malo. Pri tem je treba poudariti, da gre, drugače kot v nekaterih drugih postsovjetskih okoljih, za odločitev, sprejeto v demokratičnih okoliščinah.
Nezaupnica starim
Kot je Zelenski postavil rekord na predsedniških volitvah, ga je njegova stranka na parlamentarnih. Še nobena njena predhodnica ni dosegla 44 odstotkov, kolikor povolilne napovedi kažejo Služabniku ljudstva. To pomeni kar 126 od 225 sedežev v tistem delu parlamenta, ki je izvoljen po proporcionlnem sistemu. Četudi podporniki Zelenskega formalno ne bi dosegli večine v večinskem delu, kjer bodo zaradi vojne na vzhodu zapolnili samo 199 od 225 sedežev, je narava ukrajinske politike taka, da se “neodvisni” poslovneži in lokalni funkcionarji navadno hitro ogrejejo za vsakokratnega zmagovalca. Predsednik bo torej lahko počel praktično, kar se mu zljubi. Doslej je prav v parlamentu kar pogosto naletel na ovire. A javnost je očitno odločila v predsednikov prid.
Kajti edina razlaga za izjemen uspeh neznanca, o katerem bi težko rekli, da se je v prvih mesecih mandata zelo izkazal, je ravno očitna zavrnitev “starih obrazov”. Kot sem že večkrat zapisal, omenjeno seveda ni argument, da dolgoletna slovenska farsa z “novimi obrazi” ustreza kakemu širšemu evropskemu trendu. Tako ne bo niti v primeru, če se na koncu izkaže (kar ni nemogoče), da tudi Zelenski podobno kot zdaj že lepa vrsta zaporednih slovenskih voditeljev ni nikakršna samonikla pojava, marveč lutka enega od klanov oligarhov. Še enkrat naj ponovim, da gre v ukrajinskem primeru zares za željo po novem, drugačnem. V slovenskem pa za kamufliranje ohranjanja obstoječega s površinsko novim. To pa je igra, na katero pristaja tudi velik del slovenskih volivcev.
Zdaj se bo pokazalo, kdo je Zelenski
Kar se tiče Ukrajine, je popolno nezaupanje v staro osrednje sporočilo včerajšnjega glasovanja. Tako blok bivšega predsednika Petra Porošenka kot trdoživo gibanje Julije Timošenko sta ostala pod desetino podpore. Pravzaprav kaže, da se je podpora nacionalnim silam stopila na raven iz časov stare stranke Ruh pred dvajsetimi leti. To pomeni, da sta se Porošenko in Timošenkova znašla v položaju, ko lahko s pomembnejšo vlogo ponovno računata zlasti na zahodu države. Zaradi tega je vsaj relativno uspešen ostal proruski Opozicijski blok, ki je pristal na drugem mestu, saj še vedno lahko računa s precej glasovi na vzhodu.
Velika zmaga in nakopičena vsaj formalna moč bosta šele omogočila, da Zelenski pokaže pravi obraz. Trenutno se ponujata predvsem dve možnosti. Morda bo res nekaj novega v primerjavi s predhodniki, morda pa se bo izkazal za novo različico Viktorja Janukoviča.
Foto: Valentyn Ogirenko, Reuters