Včeraj je to solzno dolino zapustila še ena izmed jugoslovanskih ikon, edina ženska predsednica vlade v evropskem socialističnem svetu Milka Planinc. Pravzaprav se omenjene ne pretirano privlačne Dalmatinke spomnim samo po enem prizoru. Po stanju na krajevni skupnosti, kjer smo skupaj s starši čakali na bencinske bone, verjetno najbolj znano pogruntavščino njene vladavine v takrat že nekoliko dotrajani SFRJ.
Čas odplakne marsikaj
Ampak čas in nostalgija pozlatita marsikaj in v primerjavi s svojim s srečo še manj obdarjenim naslednikom, bosanskim Hrvatom Mikulićem, ki se ga sicer dandanes spet mnogi spominjajo kot junaškega organizatorja sarajevske olimpiade, se je ne pretirano uspešna jugoslovanska premierka Milka Planinc za marsikoga spremenila v občudovanja vredno figuro iz davnih, dobrih časov. Tako se nihče ni pretirano spraševal, kako se je po zatrtju hrvaške pomladi sploh povzpela najprej na vrh hrvaške partije, kjer je nasledila Savko Dabčević Kučar, in nato na vroči premierski stolček. Ljudi še manj vznemirja, kaj neki je počela v negotovem povojnem času. Vsaj nekateri bajajo, da se je smukala tudi okoli Kočevskega roga.
In četudi je še dočakala čas, ko lahko njeni soborci po Hrvaškem znova javno paradirajo in razkazujejo svoje medvojne trofeje, je moralo biti slovo od sveta zanjo kot še za marsikaterega vernika v bivšo državo in njen sistem bridko. Tu ne pomagajo veliko razna odlikovanja, s katerimi je predsednik Mesić ob koncu svojega mandata ovenčal prvake stare socialistične Hrvaške. Navajenim zgolj pripovedovanja svojih junaških zgodb se je Milki Planinc in ljudem njene baže svet sesul že, ko so si morali prostor pod soncem začeti deliti s pripovedovalci nekih povsem drugih zgodb. V katerih sami niso več igrali neoporečnih herojev.
