Zakaj se izničuje slovenska kultura in identiteta?

Zakaj se izničuje slovenska kultura in identiteta ter s tem krši naše osebno dostojanstvo, mednarodna konvencija  in državotvornost Slovenije?!

Čeprav je naša država Slovenija leta 2008 ratificirala z zakonom Mednarodno Unescovo konvencijo o varovanju nesnovne ( duhovne) kulturne dediščine, ki nas poleg naše vesti in ustave zavezuje, da ohranjamo in negujemo slovensko kulturno dediščino in s tem bogatimo slovensko in svetovno kulturo, lahko opažamo, kako se omejuje, siromaši in izničuje slovenska kultura in njeni razpoznavni identitetni znaki. Tako kot vsako naravno okolje oziroma narod, imamo tudi mi svoje razpoznavne znake, ki so odsev lepega slovenskega okolja in slovenske kulturne dediščine oziroma kulturne tradicije.

Ti razpoznavni znaki ne razodevajo doma in v svetu le slovensko naravno okolje, ampak tudi slovensko dušo, torej slovensko kulturo.

Identitetni, razpoznavni znaki slovenske kulture v svetovni kulturi, ki jo bogatimo s slovensko kulturo, so: slovenski jezik, slovenske pesmi, slovenska glasba, slovenski alpski pevski in glasbeni melos, ki temelji na sonaravnem sostvarstvenem ljudskem izročilu, ritem polke in valčka in temu ustrezen ples, večglasno petje, slovenska noša, slovenske šege in navade in nasploh slovenska pozitivna kulturna tradicija, ki je skupek pozitivnih življenjskih znanj, vrednot in veščin, po katerih se slovenski narod razpozna v svetovni kulturi. Med njimi so, poleg zgoraj navedenih vrednot, tudi marljivost, poštenost, vztrajnost, pevska in glasbena nadarjenost ter nasploh ustvarjalnost na različnih življenjskih področjih.

Vse to so nosilni stebri naše kulturne dediščine, kulturne biti in identitete ter zdrave samozavesti.

Poglejmo si primere izničevanja slovenske pozitivne kulture.

V trgovinah in gostiščih ni domačega občutka, saj marsikje vrtijo le tujo glasbo kot da bi pri njih kupovali tuji, ne pa domači kupci. Zakaj so prodajalci tako neobzirni, da nam ne priznajo osebnega dostojanstva, ker nas ne obravnavajo kot slovenske kupce, ki imajo slovensko kulturo, pa jim vse takoj plačamo?

Čeprav je v trgovinah, gostiščih in uradih vedno veljal vljuden in spoštljiv »prosim (ali vsaj izvolite) in hvala«, kar je bilo v naši slovenski kulturni tradiciji, nam v zadnjem času marsikje bleknejo prostaški tuje izvorni »evo«, (ki je značilen za balkansko tradicijo), ko nam ponudijo ali izročijo blago, denar ali listino. Beseda »evo« tudi izničuje slovenske besede; poglej, glej, lej, si videl, vidiš, tu, to, takole, tam, tu imaš… Torej ni več vljudnega in spoštljivega etičnega poslovnega odnosa, pa čeprav je to najlažje, ker nič ne stane, vendar veliko pomeni za rast pozitivnih odnosov med ljudmi. S tem smo prizadeti v svojem osebnem dostojanstvu kot slovenski kupci. Uporaba besede evo je bila in je še značilna za balkanske države, ker je to v njihovi tradiciji. To potrjuje tudi slovenski slovar, ki pojasnjuje, da je beseda evo srbohrvaškega izvora. Trgovinske, gostinske, turistične in gospodarske zbornice pri takšnem neposlovnem ravnanju molčijo, pa čeprav imajo v rokah škarje in platno. Z enim organizacijskim navodilom, bi lahko to hibo takoj razrešile. Za kaj jo ne? Kdo ima od tega korist? Zakaj se izničuje pozitivna slovenska kulturno – etična tradicija?! Pa nam je bilo obljubljeno, da bomo postali bolj vrednotna skupnost.

Po nepotrebnem se uvaja namesto lepih slovenskih besed, ki so v pogosti medsebojni rabi in ki izražajo lepe občutke in želje, tuje besede. Na primer: čao (srečno, zdravo), ful (veliko, zelo, močno), okej (dobro, v redu), gužva (gneča), svašta (marsikaj, vse sorte, razno), valjda (seveda, najbrž), definitivno ( dokončno)… Mnogi sploh ne vedo, kakšni so slovenski prevodi teh tujk. Zastavanoše tega slovenskega potujčevanja so zlasti nekateri TV in radijski mediji, kar je v nasprotju z Ustavo in Zakonom o javni rabi slovenskega jezika. Človek se sprašuje – zakaj? Čeprav zakon o javni rabi slovenščine zahteva dosledno uporabo slovenskega jezika v medijih, sicer so zagrožene denarne kazni, pristojni ne ukrepajo. Zakaj ne?! Kaj počnejo tisti, ki so odgovorni za spoštovanje ustave in zakonov in mednarodnih konvencij?!

Slovenska kulturna dediščina ( slovenska noša, ljudska pesem in ljudska in narodno zabavna glasba ), še ni obvezni sestavni del državnih, občinskih in krajevnih ter drugih prireditev, kjer bi bilo logično, da je slovenska kulturna dediščina prisotna. Pa bi ti morali v prvi vrsti spoštovati bistvene elemente slovenskega naroda in državotvornosti.

Sestavni obvezni del slovenske turistične ponudbe, še ni slovenska kulturna dediščina, pa čeprav je logično, da turisti želijo videti kulturne značilnosti in posebnosti Slovenije, za nas pa, da jih pokažemo. Zakaj turistična zveza ne opravlja svojega plemenitega poslanstva?

Državne prireditve, namenjene ohranjanju ljudske pesmi in glasbe, ki jih organizira JSKD, ki opravlja plemenito poslanstvo, kar smo mu neizmerno hvaležni, so v odmaknjenih krajih, običajno v majhnih prostorih brez ustrezne informacijske podpore, da bi se jih lahko udeležilo čim več ljudi. Tako so v bistvu same sebi namen, ne pa, da bi spodbujale med ljudmi interes in ljubezen do ljudskega petja in glasbe. In to danes, ko se skokovito povečuje med ljudmi uporaba zdravil zaradi duševnih bolezni ( depresije, kroničnega stresa…) Naša dolžnost je, da ljudem pomagamo z ozaveščanjem, kako učinkovito ljudsko petje in glasba ter vrisk, zdravijo dušo in telo.

Znanstveniki in življenjske izkušnje nam potrjujejo, da so petje, glasba in vrisk, najboljše zdravilo za naše dobro počutje in zdravje. Kljub temu pa se tega mnogo premalo poslužujemo, zato so v skokovitem porastu duševne bolezni in zaradi tega skokovita uporaba antidepresivov.

Pevski zbori, zlasti mlajši, čedalje manj obvladujejo slovensko petje in čedalje bolj tuje petje. Nekateri pojejo že več v tujem jeziku kot pa v slovenskem

Neredko se uvaja enoglasno petje ( tudi v cerkvah), pa čeprav je bilo vedno za Slovence značilno večglasno petje. Že od nekdaj velja : Slovenci bomo tako dolgo, dokler se bo slišalo naše večglasno petje.

V vrtcih in šolah je pozitiven odnos do slovenske kulturne dediščine ( ljudske pesmi in slovenska glasba in glasbila),odvisen od vzgojitelja oziroma pedagoga, ne pa, da bi ta bil obvezna sestavina vzgojnega odnosa in delovanja v kulturnih programih. Čakamo, da bosta ministrstvo za izobraževanje in kulturo storila tisto, kar morata storiti.

Priča smo razvrednotenju svečane štajerske noše, ki so jo nosili naši predniki na praznovanjih, prireditvah in plesih. Čedalje bolj se uvaja moški šircelj ( predpasnik), pa čeprav so ga naši predniki uporabljali za najgrša dela v hlevu in na polju, da se je obvarovala delovna obleka. Zato smo kulturno razvrednoteni in osramočeni in prizadeti v osebnem dostojanstvu, ko naši folklorniki stojijo poleg svečano oblečenih skupin iz Gorenjske ali iz tujine, ki se ponašajo s svojo svečano nošo, ne pa z najslabšimi oblačili kot da bi se hoteli norčevati iz naše svečane noše in kulture. Logično pa je, da se šircelj lahko uporabi pri kmečkih opravilih, ne pa na odru, pri svečanostih in pri plesu. Kje je tu naša zdrava samozavest in spoštovanje naše kulture?

Muzikanti skupaj z muziko, so v naši kulturni tradiciji. Nekateri pa se trudijo, da bi muzikante, torej glasbenike, ki igrajo na zahtevna glasbila – harmonika, klarinet, bariton, ki jih slišimo tudi v zahtevnih orkestrih, nadomestili z godci, ki so po slovenskem pravopisu tisti, ki igrajo na preprosta glasbila – piščali, ribežli, kose, žage, pokrivače… Takim kar naravnost povejmo, da hočemo še naprej muzikante, kar je v naši kulturni tradiciji. Prav je, da razlikujemo med muzikanti in godci, saj ni vseeno ali se igra na zahtevna glasila ali na preprosta

Glasbila, ki niso značilna za alpsko Slovenijo, ampak za tuja okolja boben in tamburica, ki sta značilna za Balkan, skušajo izpodrivati slovenska sonaravna glasbila, ki so harmonika – predvsem diatonična, klarinet, bariton, bas, citre, trobenta, gosli, kitara… Slovenija je po Evropski alpski konvenciji alpska država, geografsko pa alpska in srednjeevropska država, kar se tudi učijo v naših šolah, ne pa balkanska država. Ansambla Avsenik in Slak, ki sta gradili na naši kulturni dediščini, so dokaz naše glasbene razpoznavnosti in našega velikega kulturnega vpliva v Evropi in svetu. Ali bomo dopustili, da se naša glasbena razpoznavnost in naš kulturni vpliv izniči s tem, ko bomo prevzeli glasbila, ki so značilna za nealpska območja, južno od Slovenije?!

Najbolj veselo vzdušje v družbi, zlasti ob glasbi, se marsikje danes odvija ob tuji glasbi in pesmih, pa čeprav je splošno znano, da ritem slovenske polke ob plesu in ob plesnih krogih, verigah in ob šivanju kojtrov, napravi najbolj radostno vzdušje, posebej še, ker imamo toliko veseličnih pesmi ( Mi se imamo radi, Tam dol na ravnem polju, Hišca ob cest stoji, Terzinka, Oj Marička pleši, Prišel je našel je, Preden boš na rajžo šel.… Mnogo veselih je tudi novih pesmi). Ali bomo dopustili, da se ne bomo znali več veseliti po naše, po slovensko, ampak le po tuje? In to ne le v pozdravnih in tistih besedah, ki izražajo veselje, ampak tudi s petjem, rajanjem in plesom?! Pomembno vlogo imajo pri tem ansambli, ki določajo glasbeni program. Kaj pa nam potem še ostane v naši kulturni biti? Očitno malodušno hlapčevanje in naše žalostno izničevanje naše kulturne biti in identitete s tem nas samih.

Muzikanti oziroma glasbeniki, se naj odlikujejo po domoljubju oziroma spoštovanju slovenske pesmi in glasbe, in naj določijo na prireditvah, kjer igrajo, takšen glasbeni program, da bo slovenska pesem in glasba spoštovana in v čim večji meri prisotna.

Pogosto slišimo, kako tuj pevski in glasbeni melos izničuje slovenski melos v popevkarski in narodno zabavni glasbi. Marsikdo zaradi tega ne ve več, kaj je sploh slovenski melos. Zanimivo in poučno pri tem je, da tisti, katerim krademo njihov melos, našega ne posnemajo, ker se ponašajo s svojo zdravo samozavestjo. Lahko že izračunamo, čez koliko let ne bo več slovenskega pevskega in glasbenega melosa kot tudi ne slovenskega jezika. Slovenski alpski pevski in glasbeni melos daje neomejene možnosti izvirnega ustvarjanja, saj je lahko podlaga različnim pevskim in glasbenim zvrstem. Zato ni nobenega opravičila za plagiatorstvo tujih melosov.

Slovenski vrisk še marsikje nima spoštljivega odnosa kot umetniški način izražanja radostnega veselja in čiščenja duše ter lepšanja pevskega glasu. Glasbene šole bi lahko tudi učile kako se da lepo zavriskati.

Domoljubje, katerega bistvo je spoštljiv odnos do lepega slovenskega domačega okolja, našega doma in soljudi ter slovenske kulturne dediščine, še marsikje ni v zavesti ljudi.

Gasilci, ki so varuhi naših domov, naj bodo tudi varuhi slovenske kulturne dediščine v tem smislu, da vsako leto priredijo srečanje z občani s kulturnim programom o slovenski kulturni dediščini. Ljudski pevci in muzikanti ter folklorniki, bodo z veseljem in brezplačno sodelovali v tem kulturnem programu. Potem pa se naj odvije še tradicionalna slovenska veselica.

Nekateri se trudijo, da bi zatajili, da smo Štajerci in da bi zato del Štajerske kjer ni bilo nikoli Kozjansko in ki ni v okviru občine Kozje, postalo Kozjansko, ki je sinonim za nerazvitost, pa čeprav je ozemlje občine Kozje zelo majhno. Tudi takšnim povejmo, da smo veseli Štajerci, kar je v naši kulturni tradiciji, saj to opeva tudi veliko ljudskih pesmi.

Za športne objekte in naprave ter aktivnosti namenjamo ogromna sredstva, pa čeprav je splošno znano, kako nezdrav postaja šport zaradi svojih ekstremnih neuravnoteženih ciljev in zdravju škodljivih posledic. Za kulturne objekte in aktivnosti, pa znatno manj, pa čeprav se človek razlikuje od živali po duhovnem znanju, ne pa po fizičnem naprezanju. Športni objekti se nenehno večajo, kulturni objekti pa marsikje celo manjšajo.

V skladu s stvarstvenimi torej sonaravnimi zakonitostmi in pravičnostjo je, da se občasno slišijo v cerkvah tudi slovenski glasbeni instrumenti, ki so slišani tudi v orkestrih ( harmonika, klarinet, citre, gosli…), da bi tudi z njimi na primeren način z nabožno skladbo poleg orgel včasih počastili stvarstvo, ne le s tujimi glasbili in tujimi melosi, kar se občasno dogaja. Zakaj bi omalovaževali tisto, kar nam je podarilo stvarstvo?

Pohodništvo je zelo razširjeno, vendar ima le redkokdaj obvezno kulturno sestavino, torej kulturni program. Nekoč je bilo razširjeno pohodništvo v obliki romanja, ki je vključevalo skupno petje, glasbo, molitev in celo spoved v kulturno zgodovinskem hramu, to je cerkvi. Danes pa se pohodništvo »odlikuje« pogosto po popivanju ali pa celo po nošenju orožja in oblačil iz vojne in petju borbenih pesmi, kar je pravo nasprotje pozitivni kulturni aktivnosti, ki ustvarja harmonijo in mir med ljudmi.

Spodbuja se izločevalna kultura, namesto sodelovalna, kar se kaže v naslednjem: Če pojejo mlajši, morajo biti tiho starejši in obratno. Če je zborovsko petje, ni posluha za ljudsko petje in obratno. Ko pojejo ženske, naj bodo tiho moški in obratno. Namesto, da bi se čim več pelo skupaj, da bi pesem lahko opravila svojo zbliževalno in sodelovalno vlogo. In da bi bilo čim več prireditev, kjer se dokazuje kulturno sodelovanje mlajših in starejših, mest in podeželja…

Nekatere TV in radijske medije so nam več ali manj ugrabili in zdaj ti skorajda prednjačijo v izničevanju slovenske kulture. Zaželimo jim, da bi končno opravljali svoje plemenito poslanstvo – ohranjanja in negovanja slovenske kulturne dediščine in pozitivne tradicije ter identitete!

V osebnem dostojanstvu smo tudi prizadeti na Štajerskem in Koroškem, ker se na državni ravni ne zagotavlja v kulturnem pogledu enako obravnavanje vseh pokrajin, saj se favorizira kulturno dediščino Bele Krajine, kulturno dediščino in gospodarski razvoj prej navedenih pokrajin, pa se zapostavlja in zanemarja.

Čeprav imamo že 25 let samostojno slovensko državo, še nimamo slovenističnih (za slovenski jezik) društev, ampak slavistična (za slovanske jezike), ki združujejo učitelje slovenskega jezika od leta 1935, ko je bil njihov namen predvsem učenje srbskega jezik. Poleg tega ta slavistična društva objavljajo v svoji Slavistični reviji tudi članke v tujih jezikih, brez slovenskega prevoda. Na Filozofski fakulteti v Mariboru imajo oddelek za madžarski jezik, nimajo pa oddelka za slovenski jezik. Slovenski jezik je pri njih anonimno in sramežljivo skrit v oddelku za slovanske jezike.

Našteti primeri nam dokazujejo, da nam nekateri nočejo priznati našo sonaravno kulturno bit, ki je odsev naše lepe Slovenije in ki temelji na naši kulturni dediščini oziroma kulturni tradiciji. Zaradi tega smo, zavestno ali podzavestno, prizadeti v svojem osebnem dostojanstvu, ki nam ga jamči slovenska ustava.

Slovenski narod ima po 3. členu slovenske ustave svojo državo, pa ne živimo državotvorno, ker ne spoštujemo slovensko kulturo, ki je bistven element slovenskega naroda, ki ima svojo državo Slovenijo. Torej gre tudi za nespoštovanje slovenske ustavne kulture.

Zakaj se odrekamo naši ustvarjalni kulturno identitetni razpoznavnosti v Evropi in v svetu? Nekateri boste rekli, da je to negativen vpliv globalizacije. Vendar nas prej naveden Unescova konvencija opozarja, da moramo ta negativen vpliv, ko gre za našo slovensko kulturo in identiteto, če je prisoten, odpraviti.

Kakšen je naš življenjski smisel? Ali vrednotna naravnanost, ki ohranja našo izvirno ustvarjalnost in razpoznavnost v svetu ter spoštuje sonaravne, sostvarstvene zakonitosti, našo lepo naravno okolje in naše tradicionalne pozitivne vrednote? In s tem nikogar ne ogroža ali ne spoštuje, saj tudi mi spoštujemo in občudujemo tuje kulture.

Ali pa nevrednotna, neustvarjalna kulturna plehkoba, ki zna le nekritično posnemati tujo kulturo in s tem izničuje svojo izvirno sonaravno pozitivno razpoznavno kulturo?!

Spodbujamo naše ozaveščanje o svojem plemenitem poslanstvu pri ohranjanju in razvijanju slovenske kulture, ki bogati našo in svetovno kulturo in s katero dokazujemo svojo izvirno kulturno in narodno samobitnost, identiteto ter zdravo življenjsko samozavest! Tudi tujim turistom omogočimo, da spoznajo našo izvirno kulturo in nam bodo hvaležni!

Ozavestimo se kot dober življenjski gospodar in vzpostavimo v svojem okolju, kjer živimo, na civiliziran, demokratičen in plemenit način normalno kulturno stanje, v katerem ne bo več grobih kršitev našega osebnega dostojanstva, slovenske ustave in prej navedenih zakonov ter mednarodne konvencije in državotvornosti!