Na prihodnjih volitvah bo morda kaj več uspel doseči nekdo, ki bo znal prisluhniti pravim strahovom ljudi, tudi levih in ne samo desnih, zbuditi zaupanje, da jih bo znal ukrotiti, ter opozoriti, da nove in nove reinkarnacije slovenske levice ne uspejo rešiti prav nobenega od velikih problemov Slovenije, ampak kvečjemu jezdijo na valu nemške konjukture.
Z zmago »češkega Berlusconija«, evrskega miljarderja Babiša prejšnji teden se je celo liberalna Češka približala temu, kar Zahod imenuje populistični trend v Vzhodni Evropi. Že precej pred tem je Orban dobil močno podporo volivcev, ki jim je bilo dovolj neuspešnih in skorumpiranih vlad bivših komunistov; samozavest Madžarov pa že nekaj let dviguje z madžarsko varianto »enotnega kulturnega prostora«, ki – pozor – ne sega le na Slovaško in Romunijo, ampak tudi v slovensko Prekmurje. Nostalgija po nekdanji Ogrski morda le ni tako nedolžna kot slovensko otožno popevanje »Nmau čez izaro«. Potem je Orban Madžarsko še ubranil pred migrantskim valom, kar so za njim – a z bolj izbranimi besedami – naredili še drugi. Celotna višegrajska četverica se je uprla obveznim migrantskim kvotam, tudi Češka in Poljska, ki ju je komaj dosegel kak zablodeli musliman.
Velika, katoliška Poljska je izbrala svoj model. Uspešno liberalno vlado je spodneslo poljsko podeželje, ki ekonomske rasti ni občutilo v enaki meri. Proces je spodbujalo katoliško nezaupanje do liberalcev in strah pred ostanki komunistične elite. Koliko se je ta dejansko pomešala v novo liberalno elito je težko reči.
V obeh državah, Poljski in Madžarski se je – tudi če odmislimo slo po oblasti Orbana in Kacyznskega – sistem parlamentarne demokracije, zlasti delitev vej oblasti, prikazal kot ovira v boju proti komunistični kontinuiteti in tujim kulturnim vplivom (liberalnim ali muslimanskim): Orban je odkrito povedal, da je čas za iliberalno demokracijo, Poljska pa se je zadeve lotila s spremembo pravnega reda.
Paradoks tega dogajanja pri Višegrajcih – ki ga precejšen del slovenske desnice opazuje z nekoliko naivno in površno naklonjenostjo – je, da imajo omenjene države od večine postkomunističnih morda še najmanj razlogov za takšno reakcijo desnice, vsekakor manj kot Slovenija. Navsezadnje je v vseh teh državah bila izvedena dokaj globoka lustracija in vse so v minulem četrt stoletja bile brez večjih težav sposobne izvoliti desno oz. vlado brez bivših komunistov, česar Slovenija, kjer ni bilo lustracije, ni bila sposobna . Nadaljnji argument za naravnost vzorno oceno vedenja slovenske desnice dajejo vzhodni Nemci, ki so prav tako močno podprli anti-imigracijsko AfD, četudi je v tem delu Nemčije migrantov komaj za vzorec, Nemčija pa zgledna demokratična država, ki je tudi zelo dosledno izpeljala lustracijo, v Vzhod pa vložila težke milijarde. In v vseh navedenih državah je medijski prostor veliko bolj uravnotežen kot pri nas.
Resnično je paradoks, da se v Sloveniji ni pojavila ne prava populistična stranka, ne prava skrajno desna stranka (Jelinčič, seve, pač to ni bil) – na to je slovenska desna sredina lahko pravzaprav ponosna. Pač pa je, neopazno in neovirano, že od propada LDS populizem na delu na levici: spomnite se stranke Zares, Pozitivne Slovenije, Zavezništva Alenka Bratušek in navsezadnje SMC, ne smemo pa pozabiti tudi najuspešnejšo stranko v tej kategoriji pri nas doslej, Desusa. Volivci so na vsakih državnozborskih volitvah doslej bili znova pripravljeni verjeti v novo transformacijo, ki je obljubljala, da bo hitro vse drugače, tradicionalno pa ostajajo zvesti že omenjenemu Desusu.
Na desni so razni nezadovoljneži med krščanskimi demokrati ustvarjali in še ustvarjajo nove male stranke, a v bistvu so na tej strani ostale iste tri »dolgočasne« stranke. Ves domnevni desni revanšizem ni zmogel ene četice, ki bi v domobranskih uniformah paradirala po Šentjoštu po zgledu madžarskega Jobbika. (Ne, pri nas paradirajo mladi s titovkami, in to sredi na pol urbane Ljubljane.) No, nekoliko nenavadna je bila transformacija od izvorno socialdemokratske Pučnikove SDSS do desne Janševe SDS, ki se sicer rada spogleduje z Orbanom, a si tako daleč kot on vendarle ne upa. Še najbližje je uspešnemu populizmu na desni prišel Aleš Primc, vendar vsaj zaenkrat ni videti, da bi lahko odrezal večji kos torte kateri od treh starejših sester.
Namen tega pisanja seveda ni spodbuditi nastanek kakšne zadrte skrajno nacionalistične stranke ali dajati praznih upov kakšnemu malemu podjetniku na desni, da bi ga ustoličili za slovenskega Berlusconija. Tudi ne zbujati nad, da se bo Primc razvil v slovenskega Kacyznskega. Pa tudi ne opogumiti SDS ali NSI, da se pred volitvami prihodnje leto prelevita v slovenskega populističnega tigra.
Bi pa želel spodbuditi našo desnico, da levici »izstavi račun« za veliko potrpežljivost in pravzaprav zgledno obnašanje. Čeravno je res, da zavidljivo visoko število slovenskih volivcev izkazuje neverjeten odpor do sprememb, tudi do sprememb na bolje, bi na prihodnjih volitvah uspel morda le kaj več doseči nekdo, ki bi znal prisluhniti pravim strahovom ljudi (tudi levih, ne samo desnih), zbuditi zaupanje, da jih bo znal ukrotiti ter opozoriti, da nove in nove reinkarnacije slovenske levice ne uspejo rešiti prav nobenega od velikih problemov Slovenije, ampak kvečjemu jezdijo na valu nemške konjukture.