Pri študiju organizacijske kulture, potrebne za razumevanje sodobnega okolja, je treba marsikaj prebrati in preštudirati. Poleg običajne zgodovine, zgodovine teorije organizacije in menedžmenta, je treba prebrati tudi marsikaj iz zgodovine ekonomije, bančništva, industrije, tehnologije ipd. Če se tega malce resneje lotiš, hitro ugotoviš, da brez poglabljanja v zgodovino krščanstva vključno s Svetim pismom, v zgodovino islama (Koran) in drugih svetovnih religij nikakor ni možno kolikor toliko dobro razumeti križev in težav sodobnega sveta. Vse spoštovanje vsem drugim religijam, vendar je vsaj za naše okolje, kateremu sledijo drugi deli sveta, vendarle ključno razumevanje odnosov oz. razlik med krščanskimi cerkvami. Predvsem so to vesoljna (katoliška), pravoslavna (ortodoksna) in različne protestantske, ki zaradi po njihovem popolnega naslanjanja na evangelije sebe poimenujejo kot evangeličanske cerkve.
Prvi nicejski koncil in njegove posledice v odnosu med Cerkvijo in cesarjem
Velja nekako splošno sprejeto dejstvo, da je krščanstvo splet judovske tradicije enoboštva in grške filozofije. S tem se ne strinjam v popolnosti, ker menim, da je treba temu dodati še rimsko upravno pravo. Zakaj, bom pojasnil kasneje. Najprej pa nekaj o za krščanstvo verjetno ključnem nicejskem koncilu. »Prvi nicejski koncil je leta 325 sklical rimski cesar Konstantin I. v mestecu Niceja (tudi Nikeja; danes İznik, Turčija) pri Konstantinoplu (danes Istanbul), da bi tako pomiril spor, ki se je vnel, ko je začelo arijanstvo učiti v nasprotju s tradicionalnim naukom v zvezi s Kristusovo božansko naravo. Koncil se je končal z obsodbo arijanstva in oblikovanjem Nicejske veroizpovedi.« vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Prvi_nicejski_koncil.
Ob vseh drugih sklepih koncila je verjetno najbolj usoden tisti, ki ga težko najdemo, govori pa o tem, da je cesar Konstantin, čeprav se je menda krstil šele na smrtni postelji, kar pa je razumljivo, ker je krst takrat pomenil izbris vseh grehov, sebe postavil za namestnika Kristusa (Boga) na zemlji.
Do tega je prišlo postopoma. V knjigi Zgodovina krščanstva,1 v poglavju Krščanski cesar na str. 169 piše: »Evzebij iz Cezareje se je potem, ko so ga v Niceji rehabilitirali, lotil razvijanja teologije krščanskega cesarstva in cesarja. Trdil je, da sta tako cesarstvo kot Cerkev podoba nebeškega kraljestva. Bog odrešuje človeka po obeh. Cesarstvo je anarhijo nadomestilo z monarhijo, ki na zemlji predstavlja Boga, ki je edini vladar nebes. Cerkev je mnogoboštvo nadomestilo s češčenjem enega boga. V krščanskem cesarju sta si ti dve podobi začeli zlivati. Konstantin naj bi bil zemeljska podoba Logosa, ki je do kraja razodel nebeško kraljestvo in monarhijo. Vladal je po posebnem navdihu Logosa. Evzebij je svoje ideje dobil od helenističnih piscev, ki so pisali o božanskem kraljestvu – čeprav je tudi v Stari zavezi najti podobne zglede. Njegovo razmišljanje so privzeli vzhodni kristjani. Seveda so cesarji postali tako cerkveni kot državni prvaki. Od Aleksandra Velikega naprej so na vzhodu vladarje imeli za božanske.«
Razlika med rimskim in grškim pravom
Temu je treba dodati še (moje) razumevanje razlike med rimskim in grškim pravom. Rimsko pravo temelji na tem, da je Rim mogočna država, ki je za svoj obstoj in lažje upravljanje zahtevala enotno obravnavo vseh državljanov Rimskega cesarstva, ne glede na vero, raso, narodnost, neodvisno od tega, kje so živeli (od Španije do Judeje …), le da so se držali dogovorjenih pravil igre (zakonodaje). Stara Grčija pa je bila sestavljena iz množice malih polisov, ki so vsak zase uporabljali svoja pravila (zakonsko regulativo), katerih ključna značilnost je, da je naš najslabši še zmeraj boljši kot njihov najboljši. Vzhodni (ortodoksni) del krščanstva je prevzel grško pravo. Vsi, ki smo služili v JLA, se spomnimo znamenitega reka: »Po pravilih službe, če se drugače ne odredi.« Zelo poenostavljeno: za zaščito naših pred njihovimi so dovoljena vsa sredstva (laž, uboj, kraja ipd.).
Rimski škof ne priznava podložnosti Cerkve cesarju
V zahodnem delu Rimskega imperija pa tega niso priznavali. V Zgodovini krščanstva (str. 151) v poglavju Kaj ima cesar opraviti s Cerkvijo najdemo naslednji zapis: »Spora med Ambrožem (Milanskim) in cesarjem Teodozijem kažeta, kako silovito se je okrepila moč Cerkve od Konstantinovih časov.« Po opisu sporov med Teodozijem in Ambrožem pridemo do ključnega: »Ambrožev odgovor na vprašanje: Kaj ima cesar opraviti s Cerkvijo je bil v trditvi, da je cesar znotraj cerkve, ne pa nad njo. Vendar s tem še ni bilo konec vmešavanja vladarjev v cerkvene zadeve. Cesar v Carigradu je držal vzhodno cerkev na uzdi in se občasno vmešaval tudi v zahodno, še zlasti v šestem stoletju, potem ko je Justinijan znova osvojil Italijo.
Proti koncu petega stoletja je rimski škof Gelazij I. uveljavil stališče, da je cesar neposredno odgovoren cerkvenemu voditelju, rimskemu škofu (oz. papežu), in mora vladati božjemu ljudstvu v prid.«
Danes zato velja: »Papež (latinsko: papa, iz grščine: πάππας, romanizirano: pappas, ‘oče’), znan tudi kot vrhovni papež (pontifex maximus ali summus pontifex), rimski papež (Romanus pontifex) ali suvereni papež, je rimski škof (ali zgodovinsko rimski patriarh), vodja svetovne Katoliške cerkve in vodja države ali suveren države Vatikana. S katoliškega stališča primat rimskega škofa v veliki meri izhaja iz njegove vloge apostolskega naslednika svetega Petra, ki mu je primat podelil Jezus, ki je Petru dal nebeške ključe in moči zavezanja in razvezanja (gl. Mt 16,19, op. a.) v Cerkvi. Petra je imenoval za skalo, na kateri bo zgrajena Cerkev. Trenutni papež je Frančišek, ki je bil izvoljen 13. marca 2013.« https://en.wikipedia.org/wiki/Pope
»Zlizanost« avtokefalnih Cerkva z vladarji je pogojena s tradicijo oz. njihovo organizacijsko kulturo
Če povzamemo vse skupaj, nam da to dve ključni ugotovitvi:
1. Katoliška (vesoljna cerkev) se je ves čas »bojevala« s cesarji oz. kralji (rimsko-nemški, francoski, angleški ipd.) za primat. Štirje najbolj poznani zgodovinski primeri: romanje v Canosso Friderika I. Barbarosse, avignonsko suženjstvo, Henrik VIII. in kronanje Napoleona za cesarja Francije. Na našem območju je še posebej znan janzenizem v 18. st. (podreditev Cerkve Habsburžanom). To je katoliškemu delu krščanstva, v katerem sta bila posvetna in duhovna oblast vedno v nekakšnem tekmovanju, omogočilo družbeni in tehnološki razvoj. Med drugim je to tudi omogočilo renesanso in razsvetljenstvo z vsemi posledicami, kot so bili razkol (protestantizem), sekularizem, krvave revolucije ipd., pa če to jemljemo kot pozitivno ali pa negativno posledico.
Na drugi strani pa imamo ortodoksni (pravoslavni) del krščanstva, kjer je posvetna in duhovna oblast združena v osebi vladarja, ki nekako prenese svojo duhovno oblast na patriarha. To se izrazi v avtekefalnosti, ki pomeni, da je eden ključnih elementov vsake države samostojna, avtokefalna Cerkev, ki pa je podrejena vladarju.
2. Papež je praviloma deloval naddržavno (nadnacionalno) in je bil (oz. je) za vse katoličane vrhovni cerkveni poglavar in absolutna avtoriteta neodvisno, od kod je prišel posameznik, tudi v najhujših vojnih časih, medtem ko je pri ortodoksnih kristjanih to drugače. Njihov vladika je državni patriarh. Če kristjan ne priznava državnega patriarha, potem ne priznava niti svoje državne oblasti in narodnosti (primer Črna gora, sedaj Ukrajina).
Posebno poglavje so grkokatoliki. Prostor ne dopušča še njihove podrobnejše obravnave. Na splošno velja, da so lahko obdržali svojo liturgijo (in druge značilnosti, kot je necelibatnost duhovnikov), a so zato v zameno morali priznati papeža kot vrhovnega duhovnega poglavarja. V osnovi pa je bil praktičen razlog v tem, da so zato morali braniti krščanski svet, kamor so se doselili, pred Turki oz. islamom. Živijo na obmejnih območjih katoliških držav z islamom. Največ jih je prav v Ukrajini.
Upam, da je sedaj jasno, zakaj moskovski patriarh Kiril podpira predsednika Vladimirja Putina. Pravoslavci v Ukrajini so izbrali svojega patriarha in s tem avtokefalnost Ukrajinske pravoslavne cerkve. Kiril pa tega ne priznava niti ne priznava ukrajinskega naroda. Tu sta s Putinom na isti strani. Ampak to velja že samo na sebi. Zlizanost Cerkve z vladarji je za pravoslavce nekaj samoumevnega in je del njihove organizacijske kulture. Tudi Srbija ni nikakršna izjema.
1 T. Dowley, glavni urednik (1977), A Lion Handbook the History of Christianity, Alion Lion Publishing (slovenska izdaja): 1992, Zgodovina krščanstva, prevod Uroš Kalčič, urednik Jože Snoj
