Zakaj Bog dopušča zlo?

Za svoj zadnji članek na portalu Časnik.si, ne le v letu 2024, ampak nasploh, sem izbral enega najbolj pogostih ugovorov tistih, ki razodetega Boga Svetega pisma ne sprejemajo – z vsemi drugimi bogovi nimajo sicer nobenih težav – s kakršnim se vedno znova sreča oznanjevalec Kristusovega evangelija: Zakaj Bog dopušča zlo? Ali še bolj čudno: Zakaj dopušča toliko zla – kaj manjšega bi torej naj kar dopuščal, predvsem še, če bi zadelo koga drugega…

Paradoks vse zadeve je v tem, da tudi argumenti, ki jih bom tu navedel, na človeka, ki tako vprašuje, ne delujejo prepričevalno, saj ima tak vpraševalec prvo težavo že kar z jezikom, z razumevanjem besed. Bog ne more misliti, govoriti in ravnati nelogično, kakor padli angel in za njim padli človek more. Je treba to, kar ima Bog za dobro, »dopuščati«? Ne, že v pojmu dopuščanja je zajeta sodba da gre za kaj samo po sebi slabega, kar pa bodisi človek ali tudi Bog vendar dopuščata. Skratka, če človek ali Bog kar koli »dopuščata«, to nikakor ne pomeni, da s tem soglašata, da imata to za dobro. Pomeni le, da iz tega ali onega razloga tega ne preprečita in da tega tik po storjenem dejanju ne kaznujeta oz. maščujeta, kakor načelo pravičnosti sicer zahteva. Predvsem pa Bog ne kaznuje zla, saj je zlo nekaj, kar je nujno povzročeno, torej samo brez krivde. Zlo je sad greha, je povzročeno po grehu – še nikoli pa nisem slišal vprašanja, ki bi edino bilo smiselno: Zakaj Bog dopušča greh? Tisti, ki tako vprašujejo namreč greha ne poznajo – poznajo le posledico greha, torej zlo, in tega bi se radi znebili, greh pa naj kar ostane, saj vsaj to vedo, da imamo poleg »pozitivnega« dokaza za to, da ne obstaja samo svet, ampak nujno obstaja tudi njegov Začetnik, z latinsko besedo Avtor, tudi »negativni« dokaz, da človek ni zadnja instanca vsega obstoječega, ampak mora biti nad njim še nekaj višjega, čeprav našim čutom nedostopnega, in tudi našemu razumu v največji meri nedojemljivega. Resnični problem človeka je torej greh, ne po grehu nujno povzročeno zlo – kakor je resnični problem majhnega otroka njegova neubogljivost, ko ne posluša matere ali očeta, naj ne prijemlje za kuhalno ploščo na štedilniku, ne pa v zlu, da pogosto pride do hudih opeklin; kakor glavni problem udeleženca v prometu, bodisi kot pešca, biciklista, motorista ali avtomobilista, ni to, kar se zgodi pri trčenju, pač pa njegovo premajhno spoštovanje ali tudi popolno preziranje prometnih zakonov in predpisov, in razumnosti v smislu previdnosti in obzirnosti na cesti.

S temi preprostimi primeri bi naj bilo vsaj delno že odgovorjeno, zakaj ne samo Bog, ampak tudi človek v določenem rangu in obsegu oblasti zlo dopušča in ga ne skuša za vsako ceno preprečiti. Kdor vztraja v boju proti zlu, ne vidi pa povzročitelja vsakega zla, namreč človekovega greha, je podoben človeku, ki še ni opravil doktorata iz medicine in v primeru hujše vročine pri sebi ali pri članu svoje družine, razbije termometer, ne zanima pa ga vzrok za vročino, še posebej pa ne, ali ni morda prav povišana vročina kdaj tudi najboljša naravna kurtiva za ozdravitev…

Kakor opečeni prsti majhnega otroka po nekajkratni ponovitvi, kar Bog dopušča, da bi otroka rešil pred opeklinami, zaradi katerih bi lahko izgubil življenje, vendarle poučijo, da je malo bolj pametno mamo in očeta ubogati, tako tudi najbolj boleče oblike zla, do katerih pride zaradi človekove trmaste neubogljivosti pred nebeškim Očetom, vsaj nekatere poučijo, da se zlo ne »ustvari sàmo, ker obstaja zakon težnosti«, kakor je astrofizik sicer z najvišjo inteligenco, v letu 2010 v svoji zadnji knjigi The Grand Design zapisal: »Because there is a law such as gravity, the universe can and will create itself from nothing«. Večjega nesmisla ni mogoče izreči ali napisati – a prav tak nesmisel je edini argument, ki ga more ponuditi ateistični pogled na stvari. Stephen Hawking je bil dovolj velik matematik, da je vedel, kako mora imeti svet svoj začetek, saj sicer matematična logika dokazuje, da bi v primeru neskončnega obstoja univerzuma nikoli ne mogli priti do današnje točke časa, kar je duhovito prikaual že Zenon v svoji aporiji o Ahilu, ki nikoli ne more prehiteti žeelve; in dovolj velik fizik, da je vedel, kako perpetuum mobile, ki je nujna predpostavka teoretičnega ateizma, ne more obstajati, ne samo v majhnem merilu tovrstnih človeških igrač, niti v največjem merilu za nas neizmernega vesolja – obenem pa dovolj trmast zanikovalec Boga, da ni bil pripravljen priznati, da ima svet svoj začetek, ki pa ga ne more biti brez Začetnika, brez »prvega pregibalca«, kakor je temu rekel Aristotel, ki osebnega, razodetega Boga še ni mogel poznati.

Evangelij nas uči, da na oni strani ne bo več zla. V nebesih in po vstajenju na novi Zemlji bo vladala Božja milost; v peklu, na kraju pogubljenja, pa bo vladala Božja pravičnost. Tu trpimo zaradi greha, in temu pravi Biblija »zlo« – tam pa bodo pogubljeni trpeli ne zaradi svojih grehov, ampak zaradi svoje trmaste ošabnosti, ko se niso dali še pravi čas obdarovati od Božje milosti, ko je bila cena njihovih grehov vendar do zadnjega poravnana s Kristusovo krvjo na križu. Seveda je tudi to greh, namreč največji, ko človek tako oholo zavrača dar, poplačan s tako strašnim darovanjem Božjega Sina, in le zaradi tega greha se bodo mnogi znašli na kraju brez izhoda ali vrnitve, njihovo plačilo pa bo potem dejansko odvisno od grehov, ki so jih storili na Zemlji in jih niso hoteli oprati v Kristusovi krvi.

Logično vprašanje bi se torej moralo glasiti: Zakaj Bog dopušča greh, saj je ta vzrok vsega zla. Greh je človeku prinesel izgon iz raja, minljivost, z njo bolezen in smrt, obenem pa verigo od prvega greha pod drevesom spoznanja do zadnjega dejanja, ko bo Bog ta svet poslal skozi ogenj uničenja in vse naredil novo, kakor pravi že Peter: »Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost« (2 Pt 3,13); in kakor beremo v knjigi Razodetja»Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več« (Raz 21,1). Zlo je tistemu, ki Boga ljubi, v pomoč, v dobro, kakor zagotavlja apostol: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu« (Rim 8,28); isto zlo pa je tem, ki Boga in bližnjega ne ljubijo, v svarilo, pouk in zemeljsko kazen, kakor beremo: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema« (Heb 12,6).

Bog ni prijatelj zla, saj je zlo vendar sad prej storjenega greha – Bog pa ta sad uporabi, da pouči in omeji upornega grešnika, kakor razumni starši dopuščajo, da se njihovemu otroku, ko hoče po svoje, tudi kaj bolečega zgodi, saj bo bolečini in izgubi raje verjel, kakor pa njihovim svarilnim besedam. Današnji vedno težji odnosi med otroki in njihovimi starši in drugimi predpostavljenimi, v šoli, na delovnem mestu ali v javnosti, se množijo tudi zaradi tega, ker jih starši, ki še sami niso postali resnično odrasli, namreč v srcu in glavi, skušajo za vsako ceno obvarovati pred vsako težavo, kaj šele nesrečo, saj ne jemljejo zares tega, kar drastično pove Jezus: »Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino« (Mt 5,29). Seveda tudi Jezus ne svetuje ljudem, naj si iztikajo oči, kakor bi to bral marsikateri današnji duhovno nepismeni Slovenec. S svojo drastično primerjavo hoče le pokazati, kako malo pomembne so naše nesreče, naši neuspehi, nazadnje tudi naša telesna smrt, v primerjavi s tem, kar se utegne zgoditi z našo dušo, po vstajenju pa s človekom v njegovi troedini celoti duha, duše in telesa. Kdor torej res ljubi Boga, kar v praksi pomeni, da ljubi njegovo resničnost, njegovo pravičnost in njegovo usmiljenost, ta ni sirota, pa naj ga statistika sveta postavlja v rubriko še takega uboštva, saj ni brez Očeta, namreč prvega, nebeškega Očeta! Slovenec, ki vsak dan bolj govori nekakšen angleško-slovenski pidgin in pozablja pomen besed v lastnem jeziku, zaradi katerega je menda sodeloval pri rušenju treh držav zapovrstjo, zdaj pa prostovoljno postaja angleški najemnik, ne da bi britanski škorenj sploh moral stopiti na slovenska tla, meni, da je sirota tisti, ki nima vsaj toliko povprečne plače kakor Švicar, ne da bi hotel tudi živeti v redu švicarske discipline, saj je pozabil, da je sirota tudi najbogatejši človek v Združenih arabskih emiratih, če nima očeta – v tem primeru pa gre seveda za nebeškega Očeta. Kdor ga nima, je ob vsem morebitnem zlatu sirota – kdor ga ima, je ob vsej statistični revščini neprecenljivo bogat dedič! Kdor ga nima, ker ni pripravljen ljubiti Boga in bližnjega, ker ne ljubi resnice, pravičnosti in usmiljenja, ga zlo trpinči in ubija – kdor ga ima, ker njegove lastnosti, nauke in zapovedi ljubi, ga tudi zlo le še krepi, poučuje in vzgaja, mu »pripomore k dobremu«. Zgodbe iz nacističnih in komunističnih taborišč in mučilnic kažejo, da so pod enakim strahotnim poniževanjem in trpinčenjem nekateri Boga našli drugi pa izgubili…

Vsako obtoževanje Boga, zakaj dopušča zlo, pa je tudi lažno pričevanje o sebi. Kakor bi bila velika laž, ko bi po pravici obsojen zločinec na človeškem sodišču očital ustavnemu in zakonskemu redu, zakaj še naprej dopušča zlo pridržanosti v zaporu in vseh neprijetnosti, včasih tudi v resničnemu trpljenju, ki je s tem povezano, saj je kazen, ki je prav tako ena izmed oblik zla, sicer bi bila to nagrada, vendar bila zaslužena, tako je še toliko večja laž, če kdor koli obtožuje Boga, zakaj dopušča zlo, saj je to sprenevedanje in razglašanje samega sebe za nekrivega, za človeka brez greha, tudi če te besede ne pozna, in vse več ljudi besede »greh« ne pozna več, ali kvečjemu še kot pojem iz neokusne šale. Na svetu pa od Adama do danes ni bilo človeka brez krivde greha – razen enega samega, pravega Boga in pravega človeka Jezusa Kristusa. Prav ta pa se ni skliceval na svojo brezgrešnost, ampak je, da bi bili lahko rešeni vsi ljudje, ki bi jim do tega bilo, sebe dal narediti ne le za nosilca vse človeške krivde, ampak je sam na križu postal greh vsega človeštva od začetka do konca časov, in se je Oče moral za tisti hip od njega odvrniti, na kar se nanašajo pretresljive zadnje Sinove besede: »Elí, Elí, lemá sabahtáni? – to je: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil« (Mt 27,46), kar teleskopsko napoveduje že Psalm 22. Ta, ki ni grešil, je iz svoje ljubezni postal greh namesto nas vseh – in tisti, ki najbolj grešijo, očitajo Bogu, v katerega sicer ne verujejo, čemu ne odpravi tega, kar bi jih še utegnilo rešiti: bolečine zla, ki sicer le bledo odslikava naravo greha…

Torej, zakaj Bog ne dopušča samo zla, ki je posledica greha, ampak tudi greh sam, ki je povzročitelj vsega zla? To je namreč ključno vprašanje, ki pa ga tudi najbolj vroč ali mrzel ateist, kakor vzamemo, ne bo izrekel, saj obrobno ne razlikuje od bistvenega, minljivega ne od večnega.

Pismo samo nam pove, kaj je med tremi stebri človekovega verovanja najvišje in med njimi edino neminljivo: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« (1 Kor 13,13). V nebesih in na novi Zemlji ne bo treba več verovati, ker bomo gledali »iz obličja v obličje«. Ne bo treba več upati, saj bo celota vsega upanja izpolnjena. Ostala pa bo ljubezen, h kateri vera in upanje vodita, in potem ugasneta. Ljubezen pa je mogoča samo v svobodi izbire in odločitve. Kdor v ljubezen sili, ta sam ne ljubi, zato mora siliti. To velja na zemeljski medčloveški, toliko bolj pa na transcendentni ravni med Bogom in človekom. Tako svoboda ni cilj, ampak je pogoj, da more ljubezen vzkliti, zrasti, imeti sad in za vekomaj ostati. Bog sam se tega prvi dosledno drži in, nasprotno od Alaha in drugih poganskih bogov, k veri ne sili nikogar. Zato se 1. Božja zapoved ne glasi, kakor velikokrat beremo v katekizmih: Veruj v enega Boga, pač pa tistim, ki vanj že verujejo zapoveduje, naj nimajo poleg njega še drugih bogov. Verovati v Boga, je svobodna odločitev vsakega človeka. Tu ni nobene prisile. Ko pa človek v Boga veruje, dobi zakone, ki jih mora izpolnjevati, tam ni več svobode v smislu ravnodušnosti do tega, ali Boga upodabljamo ali ne; ali lažemo ali ne; ali krademo ali ne; ali spoštujemo očeta in mater ali ne; ali ubijamo ali ne itd. Kdor v Boga res veruje, temu je odprt dar ljubezni; in kdor Boga res ljubi, temu spoštovanje njegovih zakonov ni prisila, ampak prav tako dar, ki se ga raduje v izpolnjevanju.

Bog dopušča tudi greh, s tem pa največje tveganje, ki si ga je mogoče predstavljati – in strašna mera tega tveganja je obenem mera ljubezni v Božjih očeh. Da bi bila mogoča ljubezen, da bi bilo mogoče tudi delati dobro, je nujno prisotno tveganje, da bo vse to od človeka zavrnjeno, on sam pa pogubljen, a vendar tudi možnost, da se človek odloči za Očeta, ki ga more doseči potem le po Sinu, ki mu ga po Svetem Duhu tudi razodeva.

Eden od razlogov, da to serijo tu končujem, je modrost ruskega pisatelja Čehova, ki je v svoji noveli Predavanje o škodljivosti tobaka, zapisal prav to, zoper kar tudi sam grešim: »Piši o ušeh kar hočeš, te še naprej grizejo…«

Razlog, ki pa je resne vrste, je izpeljava iz tu zapisanega, in ta narekuje, naj ne oznanjamo sveta, ampak Kristusa: »Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom (tudi Slovencem) norost« (1 Kor 1,23).



1 komentar

  1. Unikatno, kompleksno, celo preveč za samo enkratno branje, neverjetno tudi, ker je preveč nedoumljivo, nedoumljivo, ker absolutno je preslabo razloženo in nikakor implementirano in vgrajeno v Božjem ljuctvu (ne ljudstvu), zastrašujoče celo za nekatere budne in čuječe v točno sedanjem času, ki je tik pred, ne vem, implozijo ali pred eksplozijo.
    Enkraten tekst, enkratna pozornost do točno sedanjega razcefranega človeka na splošno, za slovenskega pa še posebej in ekstra specialno.
    Približno 600.000 Slovencev se je v hudi nuji in s trebuhom za kruhom razselilo po svetu v parih desetletjih 19. in 20 stoletja kot ekonomski migranti. Prva svet.vojna jih je pobrala, ne vem, baje padlih v uniformi, okoli 40.000, za civilne žrtve niti vemo ne. Druga vojna in NOB OF revolucija jih je pobrala skoraj 100.000…in še posebej žrtve OF revolucije, bele in rdeče in plave, zaslužijo pojasnila, sploh pa njihovi dolgotrajno trpeči svojci. Pojasnila v vsebinah tega fenomenalnega kratkega in jasnega sporočanja g.Ošlaka tu zgoraj. Tega v Sloveniji še nismo , ne poslušali, ne brali in epohalno bi bilo, da bi se to zgodilo, resnično. Pojasniti vsem živim, konkretno na žrtvovanju naših prednikov, zakaj je Bog dopustil tako krvavo žrtvovanje lastne črede na slovenskem, ki je ali pa ni obrodilo sadov, saj je očitno zmanjkalo časa je več kot očitno, da se” greh za zlo ” na slovenskem med 1941 in 1991 ponovi v še veliko hujši podobi.
    Naj bo tole kratko razmišljanje samo iztočnica, saj niti vprašanja točno ne zmorem še formulirati – ampak-
    pokažem samo na grm v katerem tiči zajec.
    Skrajšano
    Slovenski narod v 80 letih ni izluščil, ne prepoznal, ne popravil, ne izboljšal preživetvenega modela, ki bi peljal v Večnost posameznika, ki v Boga veruje ( kaj še vse ostalo, tu ne omenjam), pa se mu že spet vali velikanska snežna kepa, ki jasno oznanja, da grozi velikanska nevarnost. In tako dalje.

Comments are closed.