Komunistični kapitalizem: vtisi s potovanja po Kitajski, 1. del

Milijonsko mesto Xining Foto: A. Tomažič
Milijonsko mesto Xining Foto: A. Tomažič

Kako je možno, da gospodarstvo lahko deluje tako uspešno tudi v komunističnem režimu? Ali nista svoboda in demokracija predpostavki za funkcioniranje kapitalizma v pogojih proste podjetniške iniciative ter zasebne lastnine?

To me je najbolj zanimalo ob začetku mojega tri tedenskega potovanja po Kitajski. Pridružil sem se namreč avstralski skupini fotografov, s katerimi smo spoznavali vzhodni del države ter obrobni, začetni del Tibeta. Posebna privlačnost je bila v večdnevnem praznovanju novega leta – kitajskega in tibetanskega (kar pa ni istočasno).

Zahodna demokracija nima nič skupnega s kitajsko politično ureditvijo

Riževa polja v pokrajini Yunnan Foto: Anton Tomažič
Riževa polja v pokrajini Yunnan Foto: Anton Tomažič

Vtisi o tej ogromni deželi so presegli vsa moja pričakovanja. Politična ureditev na Kitajskem nima prav nič skupnega z demokracijo, kot jo pojmujemo in izvajamo na zahodu. Komunistična stranka ima popolno in izključno oblast na vseh področjih, predvsem tudi v upravi in vojski. Za vse druge je politična svoboda zelo omejena, podobno kot je bila v naši deželi 45 let po »osvoboditvi«… »Lahko se treseš, če te zebe…« Indoktrinacija poteka predvsem preko izobraževanja ter medijev. Uradnih državnih televizijskih kanalov imajo kar 15, poleg teh pa še ogromno lokalnih. Saj imajo še kar zanimive programe (dosti bolj, kot na primer v Iranu), vendar pa se lahko kadarkoli pojavijo obsežni posnetki raznih dolgočasnih sej centralnega komiteja (starejšim bralcem znano?) in to istočasno na vseh kanalih, tako da jim težko ubežiš. Tujih TV kanalov skoraj ni, razen v velemestnih hotelih, vendar pa se lahko tudi kakšen CNN kar nenadoma zatemni za nekaj minut. Seveda, saj ga prenašajo s časovnim zamikom, da cenzorji lahko pravočasno ukrepajo …

Internet zelo razširjen, a nadzorovan s strani države

Internet je zelo razširjen v vseh oblikah in napravah. Toda prepovedani (blokirani) so Facebook, Twitter, Instagram, YouTube … Vendar pa zaradi tega Kitajci niso prikrajšani za užitke družbenih (družabnih) omrežij, saj imajo svoje lastne ustrezne »kopije« Facebooka, Twitterja, itd., ki pa so lahko, in očitno tudi so, nadzorovani s strani države (partije) – v zelo pomembni kombinaciji s samocenzuro.

Ker pa je v totalitarnih sistemih važno predvsem, da so obvladovane široke množice (velika večina prebivalstva), velja podobno kot v Iranu, za tujce je prav lahko obiti blokade družbenih omrežij, s pomočjo posebnih aplikacij VPN. Praviloma takšnih »ukan« ne preprečujejo niti lastnim državljanom, dokler je to omejeno na zanemarljivo število intelektualcev.

Kitajska tudi 100 % kapitalistična država

Klasični kitajski motiv v parku Lijiang Foto: Anton Tomažič
Klasični kitajski motiv v parku Lijiang Foto: Anton Tomažič

Za bralce, katerim se kar lasje ježijo ob tako očitnem pomanjkanju zahodne demokracije in »splošnih človekovih pravic« pa naj takoj pojasnim, da vse to ublaži dejstvo, da pa je hkrati Kitajska tudi 100 % kapitalistična. To je čutiti na vsakem koraku. Poteka celo nekakšna prikrita indoktrinacija materialnih dobrin, vzporedno z ono politično. Na mnogih TV kanalih (tudi na 15 državnih) se že zjutraj ali pa v »prime time« terminih vrtijo razkošni »reality shows« po zahodnih vzorcih, z bogatimi nagradami, kjer lahko celo otroci tekmujejo za hladilnike in pralne stroje, ipd., glavna nagrada pa je luksuzni avto.

Vzrok za uspešen razvoj gospodarstva je očitno tudi v popolni svobodi podjetniške iniciative, kot jo očitno tukaj imajo. Mi smo včasih mislili, da to ne gre skupaj s pomanjkanjem večstrankarske demokracije, ki naj bi edina omogočala »checks & balances« ter uspešen boj proti korupciji. Na Kitajskem so se pa boja proti korupciji lotili čisto na avtokratski način. Sedanja velika zvezda (dosmrtni) predsednik (vsega) Ši Džinping je celo svojo največjo popularnost dosegel prav z odločnimi akcijami proti korupciji. Res je, da je ob tem morda (verjetno) obračunal tudi s svojimi političnimi nasprotniki. Vendar pa se zdi, da je to manjši davek ob pomanjkanju formalne demokracije.

Osebno sem ob vseh teh spoznanjih (in tudi ob drugih vtisih) doživel kar precejšnjo spremembo v svojem mišljenju. Vse bolj se mi zdi, da zahodna demokracija le ni edini recept za uspešen razvoj družb. Čeprav seveda rajši živim v demokraciji.

Se nadaljuje!