So rezultati teh volitev simbolično podobni dnevu D?
Pred dnevi smo praznovali začetek izkrcanja v Normandiji (znameniti dan D, 6. junij 1944), ki velja za začetek konca nacizma v Evropi. Upam, da rezultati zadnjih volitev v evropski parlament ravno tako pomenijo začetek konca levičarske prevlade v Evropi. Tako kot je nacizem okužil velik del evropskega kontinenta (niso bili pristaši nacizma samo v Nemčiji, temveč marsikje drugje v Evropi), tako je tudi v zadnjih desetletjih kulturni marksizem z vsemi njegovimi oblikami (voknjenost, LGBT+ gibanja, antifa, ekoterorizem s klima alarmizmom ipd.) preplavil krščansko-judovsko tradicijo, na katerem je temeljila ustanovitev Evropske zveze.
Groba delitev volivcev na neto plačnike in neto prejemnike iz proračuna
V članku Rezultat volitev je odvisen od celostne dolgoročne vzgoje volivcev sem popisal svoj pogled na proces odločanja na volitve skozi čas. V njem sem tudi zapisal: Danes obstajata v osnovi dve vrsti volivcev: neto vplačniki v in neto prejemniki iz proračuna. Zato je tudi povsod tako močna polarizacija med tema dvema blokoma. In nato: Če lahko z veliko verjetnostjo računamo, da so neto plačniki zagovorniki vitke države, lahko tudi z veliko verjetnostjo računamo, da so neto prejemniki navdušeni nad radodarno državo.
Seveda je tuj denar (oz. tisti, ki ga nisi sam zaslužil na trgu) veliko laže deliti kot pa tistega, ki si ga sam prigaral. To se zelo dobro vidi pri zagovornikih bogate države, ki se denarju, ki ga pridobivajo od države, zelo težko odpovedo oz. se težko sprijaznijo z odklopom od državnih jasli. Pogost izraz je: nam pripada.
Neto prejemniki iz proračuna hitro »vsrkajo« levičarske agende
Volivci, ki razmišljajo na tak način, zelo hitro postanejo »plen« sodobnih teoretikov kulturnega marksizma. Če uspejo s temi agendami vstopiti v izobraževalni proces, to povzroči dolgotrajno »invalidnost« v razmišljanju mlajših generacij. Ker se to z vzgojo prenaša in poglablja v naslednje generacije, je dolgotrajni učinek še mnogo hujši. In očitno je danes to vendarle prišlo predaleč. Ob zunanji kazalnikih »norosti« družbe, ki se kažejo v podpori ilegalnim migracijam s strani raznoraznih NVO-jev, popolni zblojenosti levičarske kulture na Evroviziji, kvazi mirovništvu, ki vodi k agresiji totalnih režimov v njihovi okolici, norostih t. i. zelene agende in t. i. zelenega prehoda, povezanega s klima alarmizmom, traparijam voknjenosti ipd., je manjši del volivcev vendarle »spregledal« in sledil razumnim argumentom strank, bolj zavezanih tradicionalnim vrednotam. Ampak to je šele začetek mukotrpnega boja za spremembe v normalnost.
Kako to stanje preseči
Tega osnovnega okvirja se dandanes ni možno otresti. Edino upanje je, da se s primerno vzgojo in lastnim zgledom promovirajo vrednote podjetništva, kot so: skromnost, varčno ravnanje tako s svojimi kot s tujimi sredstvi, odrekanje danes za dosego rezultatov v prihodnosti (ne življenje iz rok v usta), inovativnost, spoštovanje tehnološkega napredka ipd. Le posameznik s takšnim načinom razmišljanja lahko sledi (baje Kennedyjevemu) reku: »Ne razmišljaj o tem, kaj mora država narediti zate, temveč o tem, kaj moraš ti storiti za državo.«
Praktični primer iz mojih osebnih izkušenj
To pa je ob vedno hujši informacijski blokadi (več: Izid referendumov je le nadaljevanje »premoči« svobode nad demokracijo) izjemno težko. Sam se s tem ubadam že desetletja. Čeprav sem pristaš, da je pomembno narediti in ne delati, upam, da je v tem (mojem) primeru vendarle pomembno upoštevati tudi to, da se nekdo trudi za dosego cilja. Nekaj sem se naučil tudi iz primera promocije jedrske energije s strani NEK-a. Več kot desetletje sem v času, ki sploh ni bil naklonjen jedrski energiji (desetletje po nesreči v Černobilu), vse dijake iz novomeške gimnazije peljal na ogled v NEK. Odziv je bil pozitiven. Prepričan sem, da je tedaj bilo med dijaki bistveno manj nasprotnikov jedrske energije, kot pa je med današnjimi dijaki, kjer tega usposabljanja verjetno že dolgo več ne izvajajo. Pa je današnji čas mnogo bolj naklonjen jedrski energiji. Med sodelavci je bil tudi sošolec (iz sosednjega razreda), učitelj fizike, ki je bil striktni nasprotnik uporabe jedrske energije. Razlogi so bili osebne narave. V svojih stališčih je bil neomajen. Pa vendar ga je dobro pripravljeno 6-urno usposabljanje s stani Jožefa Štefana (Podgorica), kamor smo bili povabljeni vsi, ki smo takrat delali na poučevanju fizike, prepričalo, da je to najboljši vir električne energije. Postal je celo »fan« jedrske energije. Pa navkljub temu se sicer izjemno strokovno utemeljena razlaga nekaterih (po mojem učiteljev matematike) ni prijela in so po koncu predavanj iz predavalnice ven prišli s prepričanjem, da je to samo »propaganda« jedrskega lobija. To je tudi dokaz, da pri še tako razumnih ljudeh in s še tako tehtnimi argumenti nikoli ne smeš računati na 100-odstotni rezultat. Covid idiotizem to samo še potrjuje.
Dejstva imajo malo možnosti napram poenostavljenim prepričanjem
Kadar medsebojno soočiš dejstvo in prepričanje, potegnjeno iz raznoraznih teorij zarote, ima dejstvo po navadi malo možnosti, še posebej, če se jih ne zna predstaviti na pravi način. Preprostega recepta, kako lahko dejstvo zmaga, po mojem mnenju ni. Potrebna pa je vztrajnost. Velja načelo, da se kamen razbija tako, da »polahko« tolčemo po njem in ta nato s pomočjo interference postopoma razpade. Če z veliko silo udarimo z macolo po kamnu, nam ta z enako silo vrne macolo nazaj v našo glavo.
Prebijanje informacijske blokade je izjemno težko. Je pa dobro, da vsaj vemo, da ta blokada obstaja. Skratka. Potrebno je argumentirano, potrpežljivo, dolgotrajno (in na pravi način) širjenje dejstev v svoji okolici. Velja osnovna zakonitost: toliko časa, kot se je neko prepričanje (organizacijska kultura) širilo med ljudmi, vsaj toliko časa bo potrebno, da se ponovno vzpostavi prvotno stanje. Upam, da imamo vsi skupaj zadosti časa (in potrpljenja), da to doživimo. Ob tem nikoli ne smemo pozabiti na izjemno anomalijo, ki se nam je zgodila v evropski in svetovni družbi, na katero je opozoril Alain Besançon v svojem delu: Zlo stoletja – O komunizmu, nacizmu in edinstvenosti judovskega holokavsta. To je danes ob konfliktu v Gazi in vojni v Ukrajini še posebej aktualno.
Včasih smo si pripovedovali štose: komunisti, fašisti, isti, isti, isti … vsi so isti
Citat iz uvoda: »Amnezija komunizma in hipermnezija nacizma sta postali moralni ukaz. Negacionizem – sprevrženost duha, ki pomeni zanikanje holokavsta, sistematičnega iztrebljenja pet do šest milijonov Judov, je v Franciji kaznovan po zakonu. Negacionizem je neumen in neprijeten že sam po sebi. Ni bilo potrebno, da se kaznuje še po zakonu, in to po zakonu, ki ga je parlamentu v sprejemanje predložil poslanec komunistič-ne stranke. Temu zakonu so sledili drugi »spominski zakoni«, s katerimi so zaznamovali druge zgodovinske pavšale, kot je trgovanje s črnci, kolonializem in podobno. Ni pa bilo zakona, ki bi kaznoval apologijo komunizma niti zanikanje njegovih zločinov. Sodišča so izrekla številne in upravičene smrtne kazni za nacistične zločine, nisem pa slišal niti za eno smrtno kazen za komunistični zločin – ne v združeni in osvobojeni Evropi ne v nekdanji Sovjetski zvezi ne v Kambodži …
Po negacionizmu se je pojavila še ena moralna obsodba, ki se nanaša na komparacionizem.
Zaenkrat še ni kaznovan z zakonom, vendar nad njim visi težek sum. V zgodovinski zavesti obstaja točka absolutnega zla, in to je nacizem. Druge strahote so relativne. Komunizem je zlo, to so ljudje pripravljeni priznati, vendar da bi ga primerjali z nacizmom, s tem absolutnim zlom na zemlji, to je intelektualna napaka in dokaz moralne sprijenosti. Na ta način sta amnezija komunizma in hipermnezija nacizma izgubili vsako uravnoteženost. Poglejmo priljubljene televizijske programe. Praktično vsak večer v njih zasledimo strašne prizore režima, ki je bil uničen pred šestdesetimi leti, po drugi strani pa skoraj ne najdemo dokumentov, ki niso nič manj strašni (vendar veliko redkejši) in jih je povzročil režim, ki je trajal tako rekoč do včeraj. V
igranih filmih se vedno najdejo igralci za vlogo esesovskih rabljev, ne vidim pa igralcev, ki bi snemali rablje KGB-ja in drugih komunističnih tajnih služb. Še en primer. Ko se v Rusiji, Romuniji, Ukrajini zgodijo komunistične ali postkomunistične brutalnosti ob razganjanju demonstrantov, žrtve policijo zmerjajo s »fašisti!«. Niti pomislijo ne, da bi jim preprosto rekli »komunisti!«. To dejstvo je vredno komentarja.« (vir: Biblos: Alain Besançon, Zlo stoletja)
Sklep
Ko se borimo za vrnitev v normalnost, kar pomeni več volivcev, katerim so pomembne klasične vrednote pridobljene skozi zahteven čas rasti judovsko-krščanske kulture, se moramo držati tudi pravila, da »bobu rečemo bob« in pojave v družbi imenujemo s pravimi imeni. Prilagajanju izbiranja izrazov politični korektnosti ali strahu pred obsodbo sovražnega govora se moramo maksimalno izogibati. To pa tudi zahteva od vseh dodatno pridobivanje znanj o svoji lastni in svetovni zgodovini, in to tako, da smo sposobni ustrezno ovrednotiti vrednost pridobljenega znanja. »Boj« s kulturnim marksizmom je podoben boju s Hidro: ko odsekamo eno glavo, ji zrasteta dve novi. Vendar je Heraklej našel način, da jo je premagal. Poskusimo tudi mi najti način, da osmodimo štrclje odsekanih glav.
P.S.
Alain Besançon (25 April 1932 – 9 July 2023) je preučeval intelektualno zgodovino in rusko politiko. Kot profesor je delal v Parizu in ZDA. Od leta 1965 do 1992 je bil direktor študija na École des hautes études en sciences sociales v Parizu. Leta 1996 je bil izvoljen v Académie des sciences morales et politiques Instituta de France. V svoji karieri je napisal več kot dvajset knjig. Pet let je bil član francoske komunistične partije, po izstopu pa se je zaradi zavestnega popravljanja zablode posvetil več desetletnemu raziskovanju totalitarizmov, zlasti sovjetskega komunizma. Vir: Med drugim je v zgoraj citiranem delu tudi ocenil vrednost Hitlerjevega Mein Kampfa ter Marxovega Komunističnega manifesta in Kapitala in ju postavil na isti nivo: »kvazi« filozofska dela – čista ideološka manipulacije brez kakršne koli znanstvene podlage.
V socialističnih državah, kakršna je današnja in pretekla Slovenija, je delitev ljudi jasna. Neto plačniki so desničarji, ki so v opoziciji do leve oblasti. Neto prejemniki pa so levaki, ki jim je življenjski cilj živeti na račun nekoga drugega.
Da bi število svojih pristašev čim bolj povečali, levaki radodarno delijo denar tistim, za katere upajo, da si jih bodo pridobili za pristaše. Iz istega razloga tudi tako navdušeno uvažajo ilegalne migrante.
Ljudje bi morali spregledati, da takšno početje družbo vodi v razkol in posledičen propad.