Za nov humanizem

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Boleče je ugotavljati, kako družba vedno bolj sili v smrt. Da bi se odločali – proti življenju.

Življenje je eno samo, je vse, kar imamo, in vendar je okrog nas vse več smrti. V Italiji rodnost še vedno upada, viša se število splavov, pot utirajo evtanaziji, družina doživlja hude napade in je zato vedno šibkejša.

Ob nedavnem dnevu za življenje smo se ob novih podatkih lahko spet malce zamislili. In zgrozili. Začnimo pri najmlajših, tistih, ki nimajo glasu, tistih, ki bi morali biti najbolj zaščiteni, pa niso. V Italiji je letno umorjenih nekaj manj kot 110 tisoč otrok. Ubiti so pod materinim srcem. Zakaj? Ker so očitno samo nadloga, ovira, nekaj neprijetnega, česar se je treba znebiti. Številka se nanaša samo na kirurške splave oz. umetne prekinitve nosečnosti, ne na tiste, do katerih prihaja po farmakološki poti, torej s pomočjo tabletk za prekinitev nosečnosti. Ostanimo pri omenjenih 110 tisočih: dnevno jih (zakonito!) umorijo povprečno 290, enega vsakih pet minut. Je mogoče biti ravnodušni pred takimi številkami?! “Če mati lahko ubije svojega sina, kaj nas lahko še brani, da jaz ubijem tebe in ti mene”?, se je vprašala bl. mati Terezija iz Kalkute. V koledarju sta našla svoje mesto dan spomina na žrtve holokavsta in na žrtve fojb. Morda bi lahko začeli razmišljati o dnevu spomina na zakonito umorjene otroke, saj je teh bilo od odobritve zakona o splavu leta 1978 do danes nič manj kot umorjenih Judov pod Hitlerjem. Šoah se je končala, pokolu nedolžnih otrok pa ni videti konca…

V letu 2014 je Italija dosegla še en rekord: rodilo se je samo 509 tisoč otrok. To je najnižji podatek od leta 1861. Ko je bila država po drugi svetovni vojni na kolenih, se je leta 1946 rodilo dvakrat več otrok kot leta 2013, ko ima vsak državljan povprečno po dva mobija. Kdo je še prepričan, da je za tako nizke številke rojstev in tako visoke številke splavov kriva ekonomska kriza? Otroke ubijamo in se jim odpovedujemo, ker smo žalostni in zagledani vase, v strahu, da bi novo življenje obrnilo na glavo naš sivi vsakdan. Čeprav dihamo in se vznemirjamo, smo v bistvu že mrtvi, neskončno daleč od tega, da bi razumeli, kar je povedal papež prejšnjo sredo: “Otroci so veselje družine in družbe… Otroci so dar… Otroka se ljubi, ker je otrok: ne zato, ker je lep, zdrav in priden; ne zato, ker misli kot jaz ali uteleša moje želje. Otrok je otrok: življenje, rojeno iz nas, a namenjeno njemu, za njegovo dobro, za dobro družine, družbe in celotnega človeštva”.

V resnici plavamo v morju smrtonosne brezbrižnosti, v katerem postaja mogoč vsak bledež. ‘V imenu svobode’ so lani v Belgiji uzakonili evtanazijo bolnih otrok, na Nizozemskem se borijo za “sladko smrt” oseb nad 70. letom, ki so naveličani živeti in se dolgočasijo … Če smo do take mere izgubili spoštovanje do življenja, morda ne razumemo več njegovega pomena?

Splošna miselnost nam ponuja “lažno usmiljenje”, ki se mu moramo odločno upreti, je dejal papež Frančišek: splav ni in ne more biti pomoč ženski, evtanazija ni stvar dostojanstva, ‘proizvesti’ otroka po svojih željah ni dosežek znanosti! Biti resnično usmiljen pomeni pospremiti človeka v stiski: kot usmiljeni Samarijan, ki je človeka v stiski videl, se ga usmilil, se mu približal in konkretno poskrbel zanj. “Ko se odpremo življenju in mu služimo, izkusimo revolucionarno moč ljubezni in nežnosti ter ustanavljamo nov humanizem, humanizem solidarnosti, humanizem življenja”.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.