V sicer popolnoma nedomišljeni medijski strategiji ministrstva za kulturo me je vsakič posebej zbodla fraza medijska krajina.
Ni mi bilo povsem jasno, kaj bi to bilo, sem pa doživel razsvetljenje, ko se je pred tedni na Twitterju pojavila slika ameriške medijske krajine (Slika 1, vir). Gradbeniki, ki se ukvarjamo s prostorom, si namreč pod besedo krajina predstavljamo nekaj, kar se da prikazati na zemljevidu, in tisto zemljevid je.
Všeč mi je bil na prvi pogled. Na vertikalni osi je kakovost medijev – spodaj slabši, zgoraj boljši –, na horizontalni osi pa politična orientiranost oz. pristranskost medijev – na skrajni levi so leve medijske smeti, sledijo strankarsko goreči levi mediji, pa v levo nagnjeni mediji, nevtralni mediji in simetrično potem na desni.
Na sliki 1 boste gotovo našli svoj najljubši ameriški medij. Nekateri boste zgroženo ugotovili, da glasili povampirjenega neoliberalizma – Financial Times in The Economist – nista nekje na desnem robu, ampak čisto na sredini. Ter da Vox in Huffington Post – ta dva stebra ameriške normalnosti na slovenskem Twitterju – nista na sredini, ampak na levem robu.
Kar mi je bilo na diagramu intuitivno takoj všeč, je parabola, na katero so mediji nanizani (slika 2). Bolj ko so strankarsko goreči, manj se jim je treba truditi s kakovostjo (področji L in D). Njihovi bralci željo prebrati potrditev tistega, kar že vedo. Novice iz teh medijev se kot blisk širijo po družabnih omrežjih, saj ljudje vendar delijo tisto, kar je nekdo dobro (in enostransko) povedal, ne tistega, kar jih vsegliharsko sili v razmišljanje ali morda celo ruši njihovo predstavo o stvareh. Na področju S je delo težje. Občinstvo prepričajo s kakovostjo. In potem je tu še območje N. To so mediji, ki ljudi poneumljajo, jih pa vsaj ne hujskajo proti drugim ljudem.
Ne morem reči, da zelo podrobno spremljam študije slovenskega medijskega prostora, ampak česa podobnega za Slovenijo še nisem videl narisanega. V rednih letnih raziskavah stanja medijskega pluralizma v Republiki Sloveniji so se, ko sem nazadnje gledal, besed “levo” in “desno” izogibali. Pravijo: “Ideja, da bomo pa proizvedli v vsaki slovenski vasi levico in desnico, ali pa republikance in demokrate, pa je popolnoma absurdna in nima veze s slovensko realnostjo.” Tudi v raziskavi Slovenski utrip nisem našel nič podobnega.
In potem človek pač poskusi zadevo raziskati sam. Zanimiva vprašanja so:
- kako bi bil tak zemljevid medijske krajine videti za Slovenijo,
- ali je parabolična razporeditev, kot se kaže na slikah 1 in 2, stvar avtorjeve interpretacije ali ima podlago v mnenjih ljudi in
- ali je v dojemanju slovenskega medijskega prostora kakšna večja razlika med levimi, desnimi in sredinskimi.
Na prvi dve vprašanji bom odgovoril v tej, na tretje pa v naslednji kolumni.
Več: Siol.net
