Ko je Samuel Huntington v Trku civilizacij za eno od ilustracij teorije uporabil Jugoslavijo, si nismo mogli misliti, da je bila tisto samo predigra. Vojne v Jugoslaviji – med katoličani, pravoslavci in muslimani – so bile vojne med okruški, ki nastanejo na prelomnicah med civilizacijami.
Kar se dogaja zdaj, je trk islamske in zahodne civilizacije kot celote.
Ali pa trka ni, kot ni trka, če se dotakneta opeka in blazina. Na nedavnem srečanju Prijateljev Evrope v Bruslju je prvi podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans povedal, da so migracije pač trend, ki bo trajal še vsaj 20 ali 30 let. Kot bi govoril o astronomskem pojavu. Vzdušje nekaterih je nekako tako, da bo Evropa pač celina mnogih narodov, ver, ras … ljudi, skratka.
Občudujejo moralno vodstvo Angele Merkel, ki je vodstvo Zahodne Evrope nad menda nazadnjaškim, ksenofobnim, fašističnim Vzhodom, torej deželami, ki so jih še pred 20 leti lahko gledali navzdol zaradi njihove ekonomske revščine, pred 75 leti pa zato, ker so bili pač Slovani ali Balkanci. Zdaj jih lahko gledajo “von oben”, ker pač nimajo dovolj razsvetljenega odnosa do beguncev.
To so dežele, ki so polovico prejšnjega stoletja preživele na napačni strani civilizacijskih prelomnic in v konec zgodovine ne verjamejo. Poleg moralnega si želijo vsaj transportno-logistično vodstvo.
Ne verjame niti Huntington. Dvajset let po objavi Trka Civilizacij še vedno piše: “Kar na koncu za ljudi šteje, ni politična ideologija ali ekonomski interes. Vera in družina, kri in prepričanje so tisto, s čimer se ljudje identificirajo, za kar se bodo borili in umrli.” “Geopolitika se vrača”, ugotavlja celo Joschka Fischer.
Kmetija javnega mnenja
Teorij je veliko, od tega, da išče zgodbo, s katero bo kot državnica šla v zgodovino ali celo med Nobelovce, prek tega, da Nemčija potrebuje delovno silo, do tega, da smo od Merklove že navajeni, da ni političarka velikih strategij, da pa se hitro prikloni javnemu mnenju, posebej, če lahko s tem odščipne kakšen glas konkurenčnim levim strankam.
Ko je bil svet histeričen okrog nesreče v Fukušimi in se je nemško javno mnenje obrnilo proti nuklearnim elektrarnam, se je odločila za zaprtje nukleark. Javno mnenje škrtih nemških davkoplačevalcev jo je vodilo k politiki strogosti do južnjaških zapravljivcev. In romantično sočutje počitniško razpoloženih Nemcev do prvih beguncev je bila morda inspiracija za tisto vabilo.
Ampak zakaj se morajo, če so begunci, najprej mučiti skozi Turčijo, potem preveslati po morju v Grčijo, potem z grških otokov priti na celino, potem prečkati grško-makedonsko, makedonsko-srbsko, srbsko-hrvaško, hrvaško-slovensko in slovensko-avstrijsko mejo, da končno pridejo v deželo, kjer ni vojne in kjer govorijo nemško. Prehod čez vsako mejo morajo dobesedno izsiliti z žalostno podobo svoje usode, sicer bi jih kdo vprašal po dokumentih, vizi, jim pobral prstne odtise ipd.
In če so migranti, ki jih nemški kapitalistični stroj potrebuje, da jih bo izkoriščal, zakaj so ti ljudje breme Grčije, Makedonije, Srbije, Hrvaške in Slovenije. To so vse države, ki so revnejše od Nemčije in nimajo nobene obveznosti do nemškega trga dela.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
