Ž. Turk, Čas-opis: Kako končati s tranzicijo

Prva lustracija

Bivše socialistične države in zadaj članice NATA in EU (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Litva, Latvija, Estonija in Hrvaška) v Varšavi praznujejo petindvajsetletnico letnico volilne zmage opozicijske Solidarnosti, petindvajsetletnico zloma komunizma v vzhodni Evropi, zmago demokracije v teh državah in zmago Zahoda v hladni vojni. Edina država, ki za mizo z ameriškim predsednikom Obamo manjka, je Slovenija. Predsednik Pahor ima pomembnejše opravke v Bosni. V Varšavi sprejmejo Varšavsko deklaracijo o svobodi, ki pove nekaj podobnega, kot majniška deklaracija. Slednjo je del slovenske civilne družbe sprejel ob 25. obletnici druge majniške deklaracije, establišment pa napadel.

Slovenija, torej njen večinsko levi estabišment, ne zmore niti za mednarodno okolje hlinjenega praznovanja zmage demokracije nad totalitarizmom.

Druga ilustracija

Slovenija je v svoji samostojni in demokratični zgodovini imela štiri predsednike. Prvi je bil pred demokratičnimi spremembami generalni sekretar lokalne komunistične partije, drugi je bil pred tem predsednik predsedstva Socialistične Federativne Republike Jugoslavije, tretji se je v vrh političnega establišmenta prebil znotraj Socialistične zveze delovnega ljudstva. Zadnji je na politični vrh priplezal skozi napredovanje v organizacijski in materialni naslednici Zveze komunistov Slovenije. Zelo verjetno bi ti isti ljudje prišli na najvišje položaje tudi če ne bi bilo spremembe sistema leta 1990. Je torej do spremembe res prišlo?

Tretja ilustracija

Nekaj tednov nazaj smo imeli referendum o arhivih. Glasovali smo o tem, ali naj ostane režim dostopa do arhivskega gradiva represivnih organov prejšnjega režima tak, kot je bil do zdaj, in s katerim so raziskovalci, ki odkrivajo grozote tega režima, še kar zadovoljni; ali pa naj nova ureditev postavi ovire, ki bodo pot do nekaterih dokumentov dejansko zaprli. Gre za pomembno simbolno vprašanje razčiščevanja z našo preteklostjo, ter za to, ali verjamemo tistim, ki po ranah te preteklosti brskajo ali tistim, ki so dediči te preteklosti. 12 odstotkom volilnih upravičencev se je zdelo vredno, da pridejo na referendum. 8% volilnim upravičencem se je zdelo potrebno, da arhivi ostanejo odprti. 92% volivcev je ali ostalo doma ali podprlo rešitev, da se arhive tajne politične policije pripre.

Tranzicija ni uspela. Nam.

To so tri ilustracije dejstva, da tranzicija pri nas ni uspela. Veliko večino časa, ki mu pravimo demokracija, so vladale stranke nazorske, organizacijske, kadrovske in premoženjske kontinuitete prejšnjega režima. Tranzicija ni uspela vzpostaviti več konkurenčnih političnih, gospodarskih in intelektualnih elit. Ni prišlo do premikov v glavah prevladujoče elite, da bi se mogla distancirati od totalitarne preteklosti in ni prišlo do premika v glavah državljanov, da bi na referendumu povedali, da v demokracijo sodijo odprti arhivi.

Moja mama za božič vedno speče odlično potico, ampak vedno tudi zniža pričakovanja, češ, letos pa potica ni uspela. Ampak ne reče »letos potica ni uspela«, reče »letos MI potica ni uspela«. Tranzicija v Sloveniji je za nekatere uspela, za nekatere pa ne. In povedati je treba pošteno. Tranzicija NAM ni uspela. Nam, ki smo si želeli odprto, svobodno, demokratično, pravično in samostojno državo, ne pa nadaljevanja prejšnjega režima z drugačnimi, na videz demokratičnimi, sredstvi. Tranzicija ni uspela nam, (nekdanjim) politikom strank, v katere so ljudje polagali upanje za spremembo.

Tranzicijo je zavozila tudi lokalna Cerkev, ki je, namesto da bi se nekaj bolj ambiciozno ukvarjala s pastirstvom, certifikatni denar, ki smo jih ga zaupali, zakockala s domišljanjem, da je lahko kapitalist. Namesto tega bi lahko vzpostavila alternativo državnemu izobraževalnemu sistemu po celotni vertikali. In tukaj mislim predvsem na katoliško univerzo, na kateri bi poučevali in vzgojili drugačne ekonomiste, pravnike, družboslovce in novinarje ter svetovnonazorsko uravnotežili te poklice.

Dva recepta

Odgovor na zavoženo tranzicijo ne more biti še bolj dramatično vitje rok, jamranje nad krivicami in pritoževanje nad neenakopravnim položajem. Priznati si moramo, da smo bili neuspešni in ugotoviti, kaj lahko spremenimo. Ne s kavarniškim pridušanjem, kaj bi bilo fino, da bi bilo drugače; kaj je škoda, da pred dvajsetimi leti nismo naredili … ampak kaj je v naši moči, da naredimo danes in zdaj oz. v naslednjih tednih, ki še manjkajo do volitev in v mesecih in letih po njih. Kot pravi Nieburhrov pregovor, potrebujemo moč, da sprejmemo tisto, česar ne moremo spremeniti in pogum, da spremenimo tisto, kar lahko spremenimo.

Morda bo levica zadeve popolnoma zavozila in se v Sloveniji prej ali slej zgodi madžarski scenarij, torej prepričljiva zmaga demokratičnih strank. S tem lahko vzdržujemo upanje pri svojih najzvestejših volivcih. Da je luč na koncu tunela. Nanjo ljudje čakajo 25 let. Pomladni volivci so potrpežljivi. Trpljenja so navajeni še iz prejšnjega režima. Vedno so pripravljeni še eno leto prenašati enobarvno levo vlado z njenimi ideološkimi popadki, kot je bil ta o arhivih; kot se pripravlja o visokem šolstvu in šolstvu nasploh, pa o medijih, verski svobodi ipd.; trpeti utrjevanje kadrovskih položajev in ideološko čiščenje povsod, kjer ima politika vpliv. In seveda bomo glasno in sočno po internetu razlagali, v čem vse se nam dogaja krivica in kako vse to spominja na svinčene čase jugoslovanskega komunizma in kako zadeve izvajajo vnuki in nečaki svojih neslavnih prednikov.

Več lahko preberete na blogu Čas-opis.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.