Fenomen slovenskega političnega prostora so nove stranke. Start-upi, spin-offi, break-aparti, mergers and acquisitions … da bi le gospodarsko okolje bilo tako živo!
…
Nova stranka se, podobno kot nov produkt, lahko pojavi, če potrošnik z obstoječo ponudbo ni zadovoljen. Razlogov za nezadovoljstvo je v Sloveniji tudi objektivno gledano dovolj. Politike so slabe. Stranke so intelektualno, kadrovsko, strokovno šibke. Ne vemo, ali je bila prej kura ali jajce, ampak politika nima ne ugleda, niti ni solidno plačana, niti se ne šteje za dobro družbo, zato je vanjo težko spraviti sposobne ljudi.
S politiki se dela kot svinja z mehom, gleda se jim pod prste pri vsaki malenkosti, v brezno ljudske zavisti se meče podatke o njihovem premoženju, zalezuje se jih na kavicah in večerjah … Pod izgovorom, da so javne osebnosti, se jim poljubno vdira v zasebnost in v imenu svobode govora z lopatami gnoja blati po medijih. In več.
Novi obrazi niso praviloma nič boljši od starih, a če se pojavijo dovolj pozno pred volitvami, prepolnih škafov diskreditacije ne bodo deležni in bodo videti prepričljivo boljši od obstoječih. Za Ceraja in Šoltesa sicer ne vemo, za kaj stojita, kakšnega prepričanja sta, delujeta pa mi kot še neiztrošena verzija Viranta ali Ropa. Za Solidarnost vsaj vemo, za kaj se zavzema, pravzaprav na glas pove tisto, kar bi sicer oni, ki so na oblasti, sicer tudi radi rekli, a jih je realnost vladanja prepričala, da se z utopijami ne pride daleč.
Zakaj nove stranke na levi
Zaradi zgoraj povedanega novim obrazom ne bi bilo treba ustanavljati novih strank. Lahko bi se pridružili obstoječim, saj velikih programskih razlik ni. Tukaj se spomnimo na koren besede stranka. Stran tišči stranka druge ljudi, saj so konkurenca za plen, položaje, službe. Teh deli levica bistveno več kot desnica. Zakaj bi to delili z novinci? V stare stranke novi obrazi niti preveč ne silijo. Dovolj argumentov so prebrali v časopisih, da bi prišli v zelo slabo družbo. In gredo raje na svoje. Bi s tem, ko bi se v neki stranki prikomolčili na vrh dokazali, da imajo tisto lastnost, ki je za politika pomembna. Če se nekdo zrine v ospredje znotraj ene stranke, bo morda isto sposoben tudi v koaliciji. Referenca, ki jo novinci nimajo.
Ne trdim, da se “strici” usedejo skupaj z lidejem nove stranke in skujejo načrt, kako jo pripeljati v parlament. Ne trdim, da npr. “strici” povedo Miru Cerarju, kaj naj govori, za kaj naj se zavzema, da “strici” in Cerar skupaj tičijo in delajo novo stranko. Nasprotno. Pravzaprav verjamem, da Cerar želi narediti nekaj dobrega. In verjamem, da Verjamem pričakuje, da isto verjamem tudi o Verjamem. Sem naiven in verjamem. Pravzaprav iz svojih bežnih osebnih stikov ne o Cerarju ne o Šoltesu ne morem povedati nič slabega.
Lutkarji
Zgornje ne izključuje precej verjetne možnosti, da “lutkarji” spoznajo, da ima nekdo potencial, da bi bil za njihove načrte uporaben. In namignejo, da dobi povabilo za časopisno kolumno, v televizijsko oddajo, za portret tedna … Če oseba opravi prve izpite, mu pošljejo kakega finančnega sponzorja, morda poskrbijo za dobronamerno osebo, ki je dober organizator in pozna kup drugih “dobrih ljudi”, ki bi stranki pomagali in v njej sodelovali. Tovrstno izkoriščanje dobronamernih in poštenih ljudi je bolj nevarno od transparentne procesije na Magistrat.
Na levi je tudi lažje delati stranko, ker se v enoumnem medijskem prostoru vedno najde dovolj novinarjev, ki bodo o novincih pisali prijazno. Na levi je več denarja, brez katerega nove stranke ni. Večji je bazen služb, kamor se radi-bi-bili politiki lahko umaknejo. V nekaterih se je, kot smo slišali od Lukšiča, mogoče celo sončiti. Na desni je tveganje za kariero, pogosto pa celo za ekonomsko preživetje ali osebno svobodo dosti večje.
Več lahko preberete na blogu Čas-opis.
