Polemikam o tem, ali je primerno, da Jože Možina dobi nagrado Prešernovega sklada, so vrtele okrog treh nebistvenih vprašanj. Eni so se skrili za stroko in rekli, da je, “strokovno gledano”, film zanič. Drugi so se skrili za pravo in poskušali napraskati argumente, da je Upravni odbor Prešernovega sklada zlo-rabil svoja pooblastila. Ni jih sicer prekoračil, jih je pa uporabil za nekaj zlega. Tretji so pojasnjevali, da so vsi spori nastali zaradi tega, ker je (a) Pedro Opeka sin beguncev, ki so leta 1945 ušli smrti, pobegnili v Argentino in sina vzgojili v Slovenca in človekoljuba, ki je s svojo dejavnostjo lahko zgled vsemu svetu ali pa vsaj Sloveniji. In (b), ker je Jože Možina tisti režiser, ki v svojih drugih filmih razkrival zločinski značaj bivšega režima in tako Slovence iz samozadovoljstva toplo zakurjene ozke sobice potiskal na prepih zgodovine.
Nič od tega ni bistveno. Prešernova nagrada ni sama sebi namen. Tudi ni namenjena samo nagrajencu. Ni samo plaketa, nekaj denarja in morda izjemna pokojnina kdaj kasneje. Nagrada je tudi in predvsem sporočilo; tudi avtorju, predvsem pa državljanom.
Sporočilo nagrade Jožetu Možini za film Dobri prijatelj razumem kot priznanje in zahvalo avtorju, da je Slovenija po njegovi zaslugi spoznala Pedra Opeko, njegovo delo, njegove vrednote, njegovo, če hočete, dušo.
Več lahko preberete na blogu Čas-opis.
