Med pisci kolumn najdeš vse mogoče. S sanjači ali zlobneži, ki jim še vedno sijejo rdeče zvezde, se nima smisla ukvarjati (čeprav je res, da na Slovenskem ni absurda, ki ga dobršen del populacije ne bi vzel za svojega). Na drugi strani izvzemam tiste, od katerih samoumevno pričakujemo razčiščene in poglobljene poglede. Tak je Jože Možina, ki je nedavno spet briljiral s pogovorom na Časniku. Podobno velja za Bernarda Nežmaha, pri katerem nemudoma začutiš, da vidi globlji mehanizem stvari in je zato pri bistvenih stvareh vedno orientiran. »Primer« Možina-Nežmah je naveden zavestno, ker dokazuje, kako intelektualna doslednost zlahka preseže svetovnonazorsko različnost. Nadalje izvzemam vse »pobožne« pisce, ki svet vidijo nekako skozi prizmo župnijskih pastoralnih svetov in relevantno pišejo o mnogih žgočih stvareh, ki so nemalokrat implicite politične. A vendar je za tovrstne ustvarjalce značilno, da se »ne mažejo« s »političnimi ali ideološkimi temami«; če pa se, praviloma ne zadenejo v črno in pravzaprav pljuvajo v lastno (krščansko) skledo. Seveda je tu še vrsta piscev, ki vneto obdelujejo svoj košček (gospodarskega, kulturnega, dnevnopolitičnega itd.) sveta. Ogromno teh je aktiviranih za ideološke potrebe, pri nekaterih se pa vendarle čudiš, kaj neki jih zavira, da ne pogledajo oziroma ne upajo pogledati celotne slike in vzročnoposledičnih povezav.
Pravzaprav me zanima zelo specifičen segment kolumnistov, ki pod težo abotnih stanj, ki smo jim v Sloveniji priče, znajo pogledati pod skorjo običajnega diskurza. Pri Financah je tak primer Dejan Steinbuch, ki je bil z zadnjo kolumno (objavljena v Financah 6.9.) propagiran tudi na Časniku. Krasno razdela stvari, pri čemer bi bilo za naše razmere dlakocepsko spotikati se ob navajanje Josipa Vidmarja, ki je svoje liberalno prepričanje lahkotno prodal prav otrokom revolucije in jim potem pridno pomagal graditi katastrofalni svet, kakršnega opisuje. Skratka, mimo takih malenkosti je tekst odličen in ga je vredno prebrati. Sproščeno uvaja celo pojem lustracije in razloži njene blagodejne učinke. Dodaja, da jih Slovenija ni bila deležna, ker se je partija v resnici razmnožila v več manjših partij. Kritično in precizno diagnosticira tudi sedanje stanje, razkrinka poulične manifestacije itd. itd. Preberite.
Toda, glej ga, šmenta, kaj se najde vmes. Tole sta stavka, diametralno različna, v kolumni zapisana drug ob drugem: »Ne pustijo nam /politiki!/ mirno in srečno živeti brez obletnic in preteklosti, brez prisilnega obujanja spominov. Nismo šli skozi proces moralnega očiščenja, ki bi moral slediti revoluciji /…/.« Najbolj pogrošnima (a v ozadju genialno instaliranima) tranzicijskima puhlicama »pustimo preteklost, umazani politiki« sledijo težki pronicljivi stavki, ki jih lahko pri nas iščeš z lučjo pri belem dnevu. Kaj zdaj velja? Se moramo soočiti s travmo, ki pač korenini v preteklosti, ali ne? Če ja, ali jo bomo reševali s soočenjem ali morda kar s prihodnostjo, z astrologijo?! Res je nerazumljivo, kako lahko očitni lucidnosti uide taka kontradiktorna simbioza.
Ali spet drugje, ravno tako v častitljivem kontekstu priljubljena, visokostna, obrabljena, ekvidistančna krilatica: »fanatiki obeh polov«; »nagon obeh ideoloških fanatizmov«. Zakaj je skoraj ves članek ena sama pretanjena analiza revolucije in njenih posledic, ki vendarle zahteva nek razmislek in napor, če je nazadnje vse ista pašta?! Pisanje tako močnega besedila ipso facto zahteva koherenco. Če lahko razkrivaš logiko revolucije in logiko partije ob prelomu devetdesetih, kako da ne vidiš delovanja njunih emanacij dandanašnji? Denimo njihovo vsenavzočo sugestijo, da je politika umazana in da so »vsi politiki isti«. Kar seveda odvrača poštene ljudi, »naši« so pa itak že sedemdeset let zraven. Nadalje, komu se ne izide račun, če se presoja preteklost? Tistim, ki kot usoden manko registrirajo dejstvo, da je nismo razčistili, ali tistim, ki živijo na račun njene nasilne dediščine in lažne mitologije? In naprej, ali ni razločka med judovsko komemoracijo ob holokavstu in nasilnimi akcijami novonacistov? Ali ni razločka med parastalinističnimi vstajami in ohranjanju spomina na Katin? Ali ni razločka med prosovjetsko nestrpnostjo na logaškem klancu in dostojanstvenim spominjanjem dvestotih (200!) članov neke male vaške skupnosti? Vaščanov, ki so jih pobili (idejni) kolegi tistih z omenjenega klanca in jih zmetali kot smeti bogve kam? Ali ni razločka med tistimi, ki z granitnimi kockami sesuvajo pol pomladno vlado in med tistimi, ki so se preteklo nedeljo spoštljivo zbrali v Ferdrengu, kjer so sinovi revolucije s suženjskim delom, vsakršnim poniževanjem in nasiljem mučili 800 deklet in žena? Skratka, močno bi se bilo treba potruditi, kdor bi hotel dokazati, da sta revolucija in rezistenca proti njej dva konca iste palice. Da sta ohranjanje revolucionarnih izročil in spoštljivost do njenih žrtev eno in isto.
Neodjenljivo, organsko čutimo, da to ne more biti isto. Toliko manj, če gremo neposredno v revolucionarno dogajanje, ko se človeška trupla začnejo šteti v desetinah milijonov. Zato se nadvse veselim trenutka, ko bodo kolumnisti, ki razpolagajo z mogočnimi orodji, dosledno razgrajevali in razkrinkavali (tudi) najbolj debilne in škodljive tranzicijske klišeje.
Foto: arhiv Časnika
