Zadnjič sem se pogovarjal z možem srednjih let. Potožil je, da se je pred davnimi leti v družino z njegovim dovoljenjem preselila tašča. zelo vitalna gospa, brez kakšnega posebnega razloga, samo zaradi osamljenosti. Povedal je, da je tašča kmalu pokomandirala njega, svojo hčerko in tudi otroke. Preprosto je prevzela nadzor nad celotno družino nad vsem dogajanjem. Vse je bilo takoj pod njeno kontrolo.
Še sedaj ureja celotno življenje družine, brez nje ni dovoljeno narediti prav ničesar. Mož nima nobene moči, da bi svoji tašči postavil mejo, da bi zaščitil sebe, svojo ženo in otroke. Ko kdaj zbere malo poguma in rahlo načne to temo, se tašča zjoče, odigra osamljeno staro gospo, krščansko-usmiljeni mož pa takoj popusti. In tašča kraljuje naprej. Na škodo zdravja tega moža, na škodo odnosa med zakoncema in na škodo odnosov v družini.
Kaj je meja?
Meja je pravzaprav črta, ki ločuje – v naravi recimo gozd od travnika, zemljišče enega lastnika od zemljišča drugega, državo od države, … v medosebnih odnosih pa ta “črta” ločuje eno osebo od druge, v medgeneracijskem sobivanju eno družino od druge. Zaradi meje ima tako lahko oseba ali družina svojo identiteto, svoje odgovornosti in tudi svoje pravice. Zaradi meje se v medosebnih odnosih počutimo varne, daje nam občutek, da imamo dovolj “zraka za dihanje”.
Saj sedaj menda vemo, da so zdrave meje dobre, saj vemo, da jih je treba postavljati, jih negovati in pri njih vztrajati. A postaviti meje – reči recimo ‘ne’ otroku – je danes prava drama. Otrokom, dokler so nezreli, se to zdi kot dejanje sovražnosti. Šele kasneje bodo sposobni razumeti, da so bile meje dejanja ljubezni. Zaradi otrok-centričnosti družbe se nam zdi, da je vsak ‘ne’ že nasilje nad otrokom. In zato ga težko izrečemo. Ali pa se nam zdi, da ga moramo tako zapakirati, da skoraj ne zveni kot ‘ne’. In tako se otroci ne naučijo enakovredne dvojnosti: obstaja ‘da’ in obstaja ‘ne’. In odnos do otroka je s strani starša v obeh primerih enak.
Tako težko rečemo ‘ne’ tudi drugim kot tale mož iz uvoda ne zmore reči ‘ne’ svoji tašči. Morda se mu zdi, da je to “nebožje”, četudi racionalno ve, da nam Bog postavlja meje in zahteva, da ostanemo znotraj njih. Nas pa Bog v to ne prisili, pač pa nam iz ljubezni da svobodo, tako, da Njegove meje lahko tudi prestopimo. Seveda ne brez posledic.
Kdo jo postavlja? Vsi.
Meje si lahko in si moramo postaviti sami – najprej sebi in tudi drugim. Prvo je povezano s samokontrolo in disciplino – da sami sebe omejimo, tako, da ne hodimo po drugih, da z njimi ne manipuliramo.
Ker pa vemo, da mnogi samokontrole ne zmore(j)mo, moramo meje postavljati tudi drugim. Da bi sporočili drugemu kaj je dovoljeno – in kaj ni, kaj je pod mojo pristojnostjo in oblastjo, do kje lahko “stopiš” in od kje naprej ne. Tako bi moral mejo postaviti mož iz uvoda svoji tašči, pa ji ne. Sama sebi si je pač noče ali pa si je ne zna. Verjetno zato, ker ji ni nihče nikoli jasno postavil meje.
Zdrave in nezdrave
Meja, ki bi jo mož iz uvoda postavil svoji tašči, bi bila zdrava meja. Preprosto že zato, ker mu ne bi bilo treba hoditi na psihoterapije in ne bi bilo treba jemati antidepresivov – njemu, njegovi ženi in v prihodnosti niti ne otrokom. Z mejo bi pač zaščitil šibkejše – sebe, svojo ženo in otroke.
Če pa bi, pa to ni primer tega moža, postavil mejo le za svoje sebične namene – morda zaradi komoditete, da bi izključil taščo, ki bi bila v stiski kakšne bolezni, pomanjkanja ali zaradi svoje sovražnosti do nje, bi bila pa to nezdrava meja. Ni namen meje, da nam pomaga odstranjevati bližnje iz našega življenja, pač pa da – v primeru uničevanja – zavarujemo sebe in svoje bližnje pred zlom. In to bi moral mož iz uvoda storiti.
A kje naj v svoji šibkosti najde moč?
V Njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4,13), iz podpore, ki mu jo nudi žena, pa je ta mož ne izkoristi. Prej pa bi moral še razčistiti s svojo vse-dopuščajočo-škodo-delajočo “krščansko usmiljenostjo”. Tu bi mu lahko pomagal kakšen dober duhovni spremljevalec.
Foto: Christian Langballe, Unsplash