O tem me je te dni vprašal oče in mož v srednjih letih, ki ima za sabo eno spodletelo zvezo. Sedaj ima novo družino in bi naredil vse, da se zgodba ne ponovi. V njegovem vprašanju sem zaznala iskreno prizadevanje za odnos. Skrb in zavzetost.
Podobno zgodbo sem včeraj spoznavala tudi ob poslušanju in pretipkavanju intervjuja z dr. Urošem Perkom, ki bo gost decembrske revije Družina in Življenje.
Vsi poznamo statistike, ki pravijo, da imamo med seboj čedalje več razbitih družin. Neuspelih zakonov. Otrok, ki ne odraščajo s svojimi očeti.
Odnosi, ki so najbolj pomembni za doživljanje zadovoljstva v življenju, so najbolj na udaru. In to v časih, ko se o odnosih govori več kot kdajkoli prej! Ko iti k terapevtu ni več tak tabu. Ko imamo na voljo zakonske skupine, šole komunikacije, takšne in drugačne programe.
Zakaj potem stvari ne delujejo?
Enoznačnih odgovorov ni. Me je pa zadela tale misel Uroša Perka, ki pravi: “Otrok je vedno pokazatelj vsega, kar je v družini. Ko starši pripeljejo otroka s težavami v komuno ali v naš program, pričakujejo, da bomo otroka spravili v red. Ko jim povemo, da bodo najprej oni morali nekaj narediti pri sebi, jih navadno ni več nazaj.”
Ja. Vedno je potrebno najprej začeti pri sebi. To je skala, ki jo je najtežje premakniti. Zato stvari ne delujejo. Ker še vedno čakamo, da bo začel nekdo drug. Mož. Sin. Hči. Šef. Župnik. Država.