Pravičnost je osrednja vrlina države, družbe in vsakega odnosa. »Nobena umetnost in spretnost ne pomagata, če ni medsebojnega zaupanja, ki sloni na pravičnosti. /…/ Prvo, kar je treba storiti, da se družba ohrani, je dati vsakomur, kar mu gre,« pravi pravnik in največji slovenski filozof dr. Milan Komar ter nadaljuje, da je treba – da bi lahko bili pravični – ljudi poznati in jim omogočiti čim boljši razvoj in primerno mesto v družbi. Pravičnosti tudi ni brez resnicoljubnosti. Pravičen je lahko samo tisti, ki ve, da ni popoln in zato neprestano išče – išče resnico.
A Slovenci smo jo leta 1945 – če že ne prej – zavrgli. Od takrat nam vladata laž in krivica. Da ne znamo dati vsakomur, kar mu gre, kaže že to, da nas pogosto vodijo moralni in strokovni pohabljenci, sposobne pa že v kali zatremo, da svojih talentov niti ne morejo razviti. In če se kdo sprašuje, zakaj sodstvo, kot tista zadnja instanca, ki bi morala stvari v družbi postaviti na pravo mesto, ne deluje, je odgovor prav v tem dvojem: prvič, resnica ni več merilo in, drugič, velika večina pravnega kadra so izmaličene osebnosti, po letih šolanja dodobra prežete z zastarelim socialističnim kalupom razmišljanja, ki si ne zasluži imena pravna logika.
Zlasti pravnik bi moral biti tisti, ki mu je iskanje resnice in pravičnosti osnovno vodilo, a o tem sem v času svojega študija komaj kaj slišala, in to le v okviru pravne filozofije – nekega »drugorazrednega« predmeta.
Ob nedavnih dogodkih smo zgroženo ugotovili, da naše sodstvo ne deli pravice, ampak krivico. Da ne ustvarja prava, ampak nepravo. Nekdo si je prisvojil pravico, si prisvojil pravo in državo. Ni se čuditi, da tak sistem ne uživa ugleda, pa čeprav se imenuje pravosodje. Tragika je seveda v tem, da smo se tega zavedli šele zdaj, ko je postalo tako zelo očitno, čeprav je pravica ukradena že vsaj 70, država pa vsaj 20 let. Naša največja težava pa je, da sta razkrojeni pravičnost in državotvornost, ki ju je Slovenec od nekdaj nosil v sebi. Če bi vsak od nas imel razčiščene misli, bi namreč nepravičnike z razumnim odločanjem že zdavnaj odpihnili s političnega parketa in ključnih mest v državi. Že prej omenjeni dr. Komar pravi, da je »pravična država plod ljudi, ki so pravico in red najprej ustvarili v svoji duši.« Če pa so ukradli pravico in porušili red v nas samih, je jasno, da je pot do napredka najprej v tem, da gojimo in širimo čut za pravičnost. Vsak od nas, pri sebi. Tako okrepljeni bomo zmogli opraviti tudi s krivico na višjih ravneh. »Da oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last!«
