Vir: Družina. Konec julija 2004 sem v Ameriki na demokratski konvenciji poslušal Baracka Obamo. V govoru je Obama orisal svoje življenje in vrednote. Navzoči so mu s stoječimi ovacijami neprekinjeno ploskali in vedeli, da bo nekoč on vodil Ameriko. Njegovo izhodišče do državljanov je bilo izraženo v nekaj primerih. »Če živi deček v južnem Chicagu in ne zna brati, se to tiče mene, tudi če ni moj otrok. Če si upokojenec ne more kupiti zdravil, ker ima še bolj nujne izdatke, je s tem osiromašeno tudi moje življenje, čeprav ne gre za mojega očeta. Če si družina ne more privoščiti odvetnika, to ogroža tudi moje civilne svoboščine. Temeljno, kar verjamem, je, jaz sem prvi, ki moram dati zgled in skrbeti za ljudi, le tako bo država delovala. Čeprav smo različni, moramo biti eno.«
Vsem, ki načrtno razdvajajo Ameriko, je dejal, da ne obstaja konservativna ali demokratska Amerika, črna, bela, Amerika latinskih prebivalcev ali kitajskih. Obstajajo le Združene države Amerike. In skupaj lahko uspejo. Govor, ki bi ga lahko preslikali v slovenske razmere in pripisali Borutu Pahorju. Obami se takrat nihče ni smejal in posmehovanje Pahorju je nedostojno.
Osnovno sporočilo, ki ga mora predsednik dati, je naklonjenost vsem ljudem, spoštovanje, spodbujanje, pomoč in občutje, da predsednik širi zavest med ljudmi, da je vsakdo dobrodošel in vreden. Ta občutek kristjani v Sloveniji gotovo pogrešamo. Redko se je zgodilo, da je kdo izkazal spoštovanje kristjanom in jih opogumil, naj s svojimi dejanji gradijo skupno prihodnost. To se lepo vidi v kampanji, z delovnimi akcijami, ki jih vodi Borut Pahor. Vodi ga cilj za skupno dobro in ne to, ali kdo lopato drži z levo ali desno roko. Ena njegova zasajena lopata je več vredna od 1000 besed Danila Türka. Pri predsedniku so torej bistveni zgled, poštenost in nepreračunljivost.
Iz bližnje zgodovine se lahko spomnimo, da je bila počastitev spomina dr. Pučnika v Državnem zboru mogoča, ker se je zanjo zavzel Borut Pahor, kdor pa je bil lani avgusta na pogrebu dr. Bajuka, se je govoru Boruta Pahorja lahko le priklonil. To političnih točk Pahorju, ki so ga takrat zmerjali vsi mediji, gotovo ni prineslo, a se je kljub temu dostojanstveno poslovil v imenu države. Takrat sem prvič začutil, da nekdo od predstavnikov države spoštuje ljudi, tudi če niso iz njegovega političnega kroga.Tu smo bili kristjani v preteklosti najbolj prikrajšani.
Prepričan sem, da bo Pahor dopuščal vse oblike sožitja različno mislečih ljudi, nič se mu ne bo zdelo drugorazredno. Gotovo bo imelo to dober vpliv na to, da bo več pluralnosti povsod. Da bo nekaj povsem normalnega, da lahko slišimo Radio Ognjišče v veleblagovnici ali pa da v množici časopisov in revij na letih Adrie Airways ponudijo tudi Družino. A nalogo moramo tokrat najprej opraviti predvsem mi, kristjani. Po dolgih letih imamo priložnost, ki je ne gre zamuditi.
Damjan Jagodic, Ljubljana
Vir: Družina
