Naša zgodovina je, posebno v zadnjem času, zaporedje zgodovinskih križišč. Na njih nam politiki ponujajo predvsem smer levo – desno. Čeprav večini državljanov najbolj ustreza sredina, t.j. “naravnost”, te možnosti praktično ni na spisku. Pred drugim krogom predsedniških volitev pa se srednja pot kaže kot realna možnost.
Ob srečanju z realnostjo, predvsem z izbiro levo – desno, se človek sprašuje, kje sploh je v človeški naravi vzrok za tako delitev. Odgovor so v zadnjem času odkrili avstralski raziskovalci, ki so na vzorcu 13.000 oseb našli za konservativne preiskovance večjo aktivnost živčnih prenašalcev zlasti glutamata in serotonina. Oba sodelujeta pri odzivu možganov na nevarnost in strah. To se ujema z rezultati drugih študij, ki kažejo, da na znake nevarnosti, vključno z nevarnostjo okužbe, in celo šibkih motenj, kot je npr. nenadni hrup, konservativci reagirajo izraziteje kot liberalci. Dopamin, ki je, kot je že dolgo znano, povezan z odprtostjo za nove izkušnje, je med najbolj poznanimi vzroki za liberalno usmerjenost oseb.
Nakazane razlike so videti majhne in bi pričakovali usmeritve levo-desno bolj priložnostne, kot kategorične. Pri nas pa je do nedavnega kazalo, da so opredelitve večne. Posebno še zaradi revolucije in državljanske vojne. Raziskave v ZDA pa kažejo, da je bila tam do pred nekaj desetletij, delitev med liberalci in konservativci zares tako mehka, da so vsaj nekateri poslanci parlamenta, po burnih debatah, sedli za isto mizo ob pivu. Zadnji dve desetletji pa so se (iz za enkrat neznanih vzrokov) odnosi zaostrili. Prijateljstvo se je sicer ohladilo, do sovraštva pa še ni prišlo.
Slovenci živimo zgodovinski trenutek, ko bomo morda dolino med levico in desnico (liberalci- konservativci), po kateri teče reka sovraštva, z novimi volitvami vsaj delno zasuli. Seveda v ta namen ne bo dovolj eno skupno pivo. Potrebujemo ustrezno spoznanje obeh strani, da nam gori hiša. Da ni časa za razpravo o pobotanju, o spravi, ampak nas kliče sirena: »Na pomoč«! »Na sodelovanje«!. Ni časa za iskanje novih, drugače pobarvanih gasilnih aparatov, ampak je treba samo izločiti neuporabne, čim hitreje videti kaj delajo ostali in se jim pridružiti. Videti, sprejeti in sodelovati!
Morda pa bo pogasitev požara vmesni korak do gostilniške mize s pivom in do poslušanja drug drugega. Tudi o spravi. Morda bo kdo potegnil iz žepa ključ od skrinje poguma v kateri so spravljeni predlogi , ki pa bodo morali še nekaj časa počakati.
Sprava, o kateri teče beseda, je v slovenski civilni družbi obdelana zelo na široko in vsestransko. Na obeh straneh. V politiki pa potekajo razprave zelo počasi, ali jih sploh ni. Vzrok je v (tajnem) pravilu: »Na prvem mestu so interesi stranke in šele na drugem so interesi države«. Ker imamo Slovenci državo šele dve desetletji, je država pogosto pozabljena na stranskem tiru. Zamudo bo treba najprej zmanjšati, nato pa začeti razpravo.
Foto: Siol
