Avtor: Štefan Kržišnik. Vir: Iskreni.net. Pred drugim krogom predsedniških volitev mnogi utemeljujejo svojo izbiro – odločitev za Boruta Pahorja – s tem, da pač nimajo boljše izbire in da bodo volili »manjše zlo«.
Obenem pa v isti sapi pozivajo na volitve, saj je voliti ne samo pravica, ampak tudi dolžnost vsakega državljana. Ostati doma bi po njihovem pomenilo, da ne sprejemamo odgovornosti, ki nam je zaupana – in tako je ta možnost že vnaprej ožigosana kot slaba.
Pa vendarle stvari niso tako preproste.
Možnost dobrega – manj ponižanja v slovenski družbi
Ko je postalo jasno, da bosta v nedeljo na izbiro le še sedanji predsednik Danilo Türk in njegov izzivalec Borut Pahor, sem si – čeprav nobeden od njiju ni bil moja prva izbira – zaželel, da bi bil za predsednika izvoljen Borut Pahor.
Ob tem mi je najprej prišlo na misel: »Vsaj ne bo poniževalen«. Spreletelo me je, kako na predsednika naše države ne gledam več kot na nekoga, ki bi mu zaupal uresničevanje svoje vizije človeka in odnosov v družbi, ampak le še kot na varovalko pred tem, da ne prestopimo skrajnega roba, ko postaja poniževanje človeka – celo s strani najvišjih predstavnikov države – nekaj širše družbeno sprejemljivega.
Prav zato mi je na nedeljski večer po prvem krogu volitev najbolj padla v oči izjava Boruta Pahorja o ponižanju. Kljub mnogim komentarjem je doslej ostala prezrta, najbrž zato, ker jo je večina ljudi, privajenih Pahorjevih retoričnih sposobnosti in marsikdaj tudi leporečenja, preprosto prezrla.
Takole je dejal Borut Pahor: »Do nedavnega sem bil predsednik vlade. Ta čas me je izklesal v političnem in osebnem smislu. Pokazal mi je, da človek, če ne ravna nepošteno, ni potrebno, da se čuti ponižanega«. Vir: 24ur.com.
Presenetila me je iskrenost, s katero je kandidat za predsednika posredoval svojo izkušnjo ponižanja, ki jo doživel kot (!) predsednik vlade, tako rekoč človek z največjo močjo v državi!
V tej drobni in diplomatsko rečeni izjavi sem zaznal, da bi lahko njegova izvolitev bila seme dobrega. Bila bi lahko znamenje kulture, ki prepoznava nedopustnost ponižanja, tega, čemur je bil sedanji predsednik bolj ali manj nedorasel.
Priznam, da je v vrtincu političnega (ali civilnodružbenega) boja zelo tanka meja med prizadevanjem za uresničevanje svoje ideje in skušnjavo poniževanja nasprotnika.
To sem izkusil tudi pri sebi, najbolj letos spomladi, ko smo bili vrženi v referendumsko razpravo o družinskem zakoniku. Doživel sem, kako je resnično težko spregovoriti tako, da v celoti ohranjaš dostojanstvo tistega, ki mu sicer v določenih pogledih jasno nasprotuješ.
Klic k ohranjanju dostojanstva in odločen NE ponižanju se mi zdi zato tako zelo pomemben za našo narodno in državno skupnost, razklano ne samo zaradi delitev v sedanjosti, ampak morda še bolj zaradi neozdravljenih ran preteklosti.
Kdor se v nedeljo odloča za glas Borutu Pahorju, naj si ob tem ne umiva pilatovsko rok, češ, volil ga bom, izpolnil državljansko dolžnost, a sem »nedolžen pri izvolitvi tega človeka«. Voli naj ga, če je zmožen v tej izbiri prepoznati dobro, pa čeprav samo malo seme. In zaveda naj se, da bo to dobro raslo le, če ga bo tudi sam uresničeval s svojim aktivnim državljanstvom, ki daleč presega samo pravico voliti.
Nevarnost slabega – zanikanje temeljnega dostojanstva človeka
Sam predsednika Slovenije dojemam predvsem kot nekoga, ki v svoji odsotnosti operativnih pristojnosti lahko veliko naredi pri ozaveščanju za temeljne vrednote naše družbe.
Zato mi je bilo kljub določenim simpatijam do Boruta Pahorja šokantno, kako brezpogojno je podprl »pravico« do splava v vseh okoliščinah. In to z zanj tako značilnim poudarkom.
Prepričan sem, da bi – če bi se vsaj malo zavedal tragike tega vprašanja in upošteval velike etične dileme – znal s svojim političnim talentom to sporočiti tako, da ne bi zanj pomenilo političnega samomora. Tako pa je bila to ena redkih izjav, kjer je svoje stališče celo bolj radikaliziral kot sedanji predsednik.
Žal v Sloveniji tisti, ki si prizadevamo za pravico človeka do življenja od spočetja dalje, postajamo čedalje manjša, v zadnjem času celo čedalje bolj osovražena manjšina.
V luči tega, da kot družba najbolj nemočnim članom naše človeške skupnosti čedalje bolj odrekamo pravico do življenja in do vsakršne, čeprav minimalne pravne zaščite, tokrat osebno ne morem glasovati za nobenega od kandidatov, ki se mi bosta v nedeljo ponudila na volilnem listku.
Vprašanje temeljnega človekovega dostojanstva, ki izhaja iz njegove nedotakljive pravice do življenja, je zame ključno vprašanje naše prihodnosti. Predsednik, ki se vsaj deloma ne zaveda neznanske pomembnosti tega vprašanja, nam kot družbi ne bo mogel »odpirati novih horizontov slovenske prihodnosti«. Morda mu bo to uspelo za 5 let, za 50 pa najbrž ne več.
Ozaveščena izbira in aktivno državljanstvo – edina pot v prihodnost
Nikakor ne pravim, da bi vsi, ki z menoj delijo vrednoto nedotakljivosti človeškega življenja, morali v nedeljo ostati doma ali oddati prazno glasovnico.
Nasprotno, tudi izbira v drugem krogu predsedniških volitev je glede na sedanji trenutek zelo smiselna. Vendar v nobenem primeru ne sme biti farizejska.
Utemeljena je lahko samo na prepoznanju dobrega, na delitvi temeljnih vrednot z obkroženih kandidatom in na osebni zavezi, da bom svojo ozaveščeno volilno izbiro dopolnil tudi z aktivnim državljanstvom, s konkretnim prizadevanjem za določene vrednote tako v zasebnem kot javnem življenju.
Želim si, da bi čim večji delež ljudi v nedeljo uresničil ozaveščeno izbiro, temelječo na eni od razsežnosti dobrega, in dopolnjeno z aktivnim državljanskim pristopom.
Tisti, ki si aktivno prizadevamo za-življenje, bomo v prihodnosti zagotovo imeli veliko dela – o tem nam govorijo tudi letošnje predsedniške volitve.
Vir: Iskreni.net
