Pripis uredništva: prispevku je dodan videoposnetek večera v produkciji Socialne akademije.
Forum za dialog med vero in kulturo je pripravil deveti pogovorni večer o vojni v krščanstvu in islamu, na katerem sta sodelovala prof. dr. Anton Stres in Raid Al-Daghistani. Moderator pogovora dr. Vid Snoj je v uvodu predstavil težave pri iskanju sogovornikov, a na krščanski strani, kjer je ni pričakoval, kar po njegovem govori o težavnosti teme tudi za izkušene teologe. Antona Stresa moderatorju ni bilo potrebno posebej predstavljati, medtem ko je Raida Al-Daghistani predstavil kot odraščajočega v Sloveniji, kjer je končal študij filozofije, trenutno pa pripravlja doktorsko dezertacijo iz islamskih ved v Nemčiji.
Za uvod je bilo vprašanje namenjeno pacifističnemu načelu v krščanstvu (»Če te kdo udari po desnem licu …«) in njegovih omejitvah. Stres je pri tem poudaril, da je Kristus glede nasilja nedvoumen in da ga nova zaveza jasno zavrača. Vendar tudi Jezus ob aretaciji žrtvuje sebe, ne pa tudi svojih učencev, kar kaže na to, da nasilju ne smemo prepuščati drugih ljudi. Država, ki ima monopol nad nasiljem, je zato odgovorna za varnost, za zaščito pred nasiljem. Ljubezen pa kristjane zavezuje, da krivičnemu napadalcu ne popustimo in se branimo.
Moderator je nato Raidu Al-Daghistaniju postavil vprašanje o vtisu na zahodu, ki ga razširjajo militantni islamisti, da Koran propagira vojno. Gost je na to odgovoril z razlago islamske tradicije in poudaril zgodovinski kontekst Korana, ki je niz razodevanj božjih besed Mohamedu v obdobju triindvajsetih let ter historično-evolucijsko razlago, kot zanj najbolj primerno, ker upošteva zgodovinski kontekst in različne vloge sur (situacijske in načelne). Na vprašanje o odprtosti ali zaprtosti islamskega izročila ter vlogi šarije in džihada, je Raid Al-Daghistani odgovoril, da je temeljno načelo islama razhajanje v mnenjih in da so v klasičnem, predmodernem islamu skupnosti shajale s pluralnostjo mnenj. O šariji je razložil, da to ni zakonodajna zbirka, ampak dolgoletno prizadevanje islamskih pravnikov, da bi uredili vprašanja vere, življenja, razuma, imetja in potomstva. Džihad izhaja iz arabske besede za ‘prizadevati se’, ‘truditi se’, in ni nikoli pomenil svete vojne. Mohamed tako v enem od svojih avtentičnih izrekov pravi, da »džihad pomeni preživeti dan ne da bi koga zlorabil ali prizadel.« Gre za postavljanje božje volje pred osebni egoizem. Ko pa je govora o bojevitem islamu pa so postavljene številne omejitve povezane z obrambo in prepovedmi, med katerimi je tudi prepoved ubijanja civilistov.
Stres je v nadaljevanju odgovarjal na vprašanje o konceptu pravične vojne, ki ga je v krščanstvo vpeljal Avguštin, ki je poskušal spraviti obrambne vojne, v času, ko je rimsko cesarstvo propadalo pod vdori drugih ljudstev in Kristusov nauk o nenasilju. Avguštin je tako opravičeval vojno kot obrambo, obnovo pravičnega stanja oz. preprečitev večjega zla, čeprav se je zavedal, da je vojna vedno zlo, največje prav v tem, da »ljudje dobijo veselje nad nasiljem«, kot je povzel Stres. Avguštin je prav tako postavil serijo pogojev za upravičenost obrambne vojne, med drugim naj bi bila skrajni izhod v sili, ko so vsa druga sredstva izkoriščena.
Oba gosta sta kratko spregovorila tudi o križarskih vojnah, kot največjemu konfliktu obeh svetov, pri čemer je o križarjih pogosto govora tudi v kontekstu modernih vojn ZDA ter zaveznikov v Iraku in Afganistanu. Oba sogovornika sta se strinjala o zapletenih motivih in kontekstu križarskih vojn, pri čemer je Stres poudaril nevarnost ideje pravične vojne kot ideološkega opravičila, ki napravi vojno za nekaj normalnega. Tako se izgubi občutek, da je nasilje samo po sebi zlo in postane vojskovanje kot šport, častno dejanje. Zato danes katoliška teologija ne govori več o pravični vojni, marveč o pravični obrambi, ki ima številne omejitve, med drugim sorazmernost, da škoda, ki nastane z vojno ne presega zla, ki ga želi odstraniti. Cilj obrambne vojne mora biti pravičnost in mir, ne vzpostavitev novega krivičnega stanja.
Raid Al-Daghistani je za konec spregovoril še o militantnem islamizmu in terorizmu, ki ga vidi kot instrumentalizacijo religije za politične cilje. Izpostavil je selektivno branje Korana, ki se ga militantni islamisti poslužujejo s stalnim poudarjanjem redkih verzov, s čimer po njegovo neskromno nasprotujejo islamski tradiciji interpretacije Korana, ki sveta ne deli na črnega in belega. Raid Al-Daghistani je še poudaril, da je po v islamu terorizem definiran široko kot vsak zločin nad javnim prostorom, ki je v pristojnosti Boga.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
