Vodje in zagovorniki sedanjih petkovih zborovanj so vsega presiti privilegiranci. Njihov cilj je prav to, kar očitajo Janši in njegovi stranki SDS: vzpostavitev nedemokratične in avtoritarne oblasti, v kateri se najbolje počutijo.
Pred osemindvajsetimi leti 22. aprila je bila izglasovana nezaupnica prvi in edini Demosovi vladi. S tem so komunisti zatrli upor večinskega dela slovenskega naroda. V hipu so osvojili nazaj vse najpomembnejše položaje v samostojni Sloveniji. Predsednik slovenskih komunistov Milan Kučan je postal predsednik države, nekdanji predsednik predsedstva Jugoslavije Janez Drnovšek je na položaju predsednika vlade zamenjal Lojzeta Peterleta, nekdanji član centralnega komiteja ZKS Herman Rigelnik pa je postal predsednik državnega zbora.
Zelo hitro je bila nazaj vzpostavljena celotna državna in družbena struktura pod popolnim nadzorom komunistov, ki so med tem odvrgli njim ljubi naziv komunisti in se preimenovali v liberalce, socialdemokrate, zelene, predvsem pa v velike demokrate in zaščitnike človekovih pravic.
Prebarvani komunisti delajo po svoje, glavni mediji jim strežejo.
Postorili so tudi tisto, kar bi sicer storili generali jugoslovanske vojske, če leta 1991 ne bi bili poraženi. Prebarvani komunisti so spet zaprli vodjo upora Janeza Janšo. Poleg njega so zaprli
še Antona Krkoviča in Igorja Bavčarja. Okrepili so moč in obseg svoje medijske hobotnice. Vložili milijarde davkoplačevalskega denarja za organizacijo in vzdrževanje t. i. nevladnih organizacij in za razbohoteno državno in upravno birokracijo.
Toda ko jih je po razpustu vlade Marjana Šarca presenetil Janez Janša, se je razkrila njihova nesposobnost vladanja in vodenja države. Iskanje novih obrazov in ustanavljanje strank za enkratno uporabo se je maščevalo. Ne bojijo se samo Janše in njegove koalicije, bojijo se tudi vseh pomembnih državnih institucij, kot sta vojska in policija. Ne zaupajo »svojemu« pravosodju. Vlogo preiskovalnih organov, tožilstva in sodišč so zaupali velikim medijem, ki jih neposredno ali posredno podpirajo z davkoplačevalskim denarjem.
Metoda medijskih sodišč je enostavna: obtožiti, obsoditi in oblatiti nasprotnike. Čeprav mnogi primeri kasneje na rednih sodiščih propadejo, blato na žrtvah ostane.
Poznamo še druge metode
Leta 1992 je Lev Kreft, funkcionar Zveze komunistov Slovenije, ki se je preimenovala v Stranko demokratične prenove, na nekem sestanku (bil sem prisoten) izrekel pomembne besede:»Poznamo še druge metode.«
To niso samo spletke in blatenje političnih in nazorskih nasprotnikov. To so predvsem ulični nemiri, t. i. ljudske vstaje in netenje splošnega nezadovoljstva, čeprav za to ni objektivnih razlogov. Vodje in zagovorniki sedanjih petkovih zborovanj so vsega presiti privilegiranci. Njihov cilj je prav to, kar očitajo Janši in njegovi stranki SDS: vzpostavitev nedemokratične in avtoritarne oblasti, v kateri se najbolje počutijo.
V uporu proti tem nameram, ki jih želijo izvesti vsega presiti privilegiranci, ne smemo uporabljati njihovega besednjaka, še manj njihovih metod. Že danes je tega preveč in zato imajo mnogi težave pri ločevanju pšenice od ljuljke.
