“To silo mi zaustavljamo že sedemnajst let izgubljajoč naša telesa, življenja in vse mogoče dobrine, ko kot trdnjava in predzidje krščanstva v vsakodnevnem boju branimo krščanske dežele.”
Hrvaško plemstvo, zbrano l. 1494 v Bihaću, v pismu papežu in cesarju, v katerem ju prosi za pomoč v boju zoper Turke
“Navadno so prav plitvi in omledni kristjani tisti, ki pripisujejo krščanstvu nemogoče vrline.”
Gilbert K. Chesterton, l. 1908 v knjigi Pravovernost
Luč z vzhoda
Slovenska politična desnica je v zadnjem letu pospešena odkrivala, kaj ji je v teh časih biti, kam ji je iti in s kom se bratiti. Iz njenih logov je bilo vse pogosteje slišati, da bi se Slovenija morala pridružiti višegrajski skupini držav, se pravi, Poljski, Češki, Slovaški in Madžarski. To so z izjemo Poljske severovzhodne dežele rajnke Avstro-Ogrske, vse štiri trdožive dežele, ki jih stoletja življenja v nehvaležni geografski legi me kladivom (Germani) in nakovalom (Mongoli, Turki, Rusi) niso zlomila temveč okrepila.
Ex oriente lux, z vzhoda prihaja luč – luč Viktorja Orbána, takoj dodajmo! Je ta luč res tako out, kot trobenta levičarstvo? Je višegrajsko desničarstvo res fašistoidno? Kaj pa če gre za reprizo vzorca, ki je star vsaj petsto let, in ga oni, za katere se zgodovina prične l. 1941, enostavno niso sposobni ugledati?
Mimogrede. Katoličani bomo letos spet obhajali Svetovni dan mladih (SDM) z milijonsko udeležbo. Zakaj si danes pol milijona mladih Evropejk v tankih majicah in kratkih hlačah ni mogoče več predstavljati na ulicah Pariza, kjer je SDM potekal l. 1997? Zakaj si pol milijona evropskih najstnic in študentk ni mogoče več predstavljati na ulicah Kölna, kjer je SDM potekal l. 2006? Zakaj si jih še vedno lahko predstavljamo na ulicah „višegrajskega“ Krakova, kjer bo potekal to poletje? Kaj se je zgodilo, da smo danes na „zavrti“ strani bivše železne zavese bolj varni kot na njeni „svobodni“ strani? Orbán odgovor ima …
Evropa v iskanju lastnih korenin
Komaj deset let potem, ko so „napredne“ levo-desne sile dosegle, da se vprašanje o globoki evropski identiteti zaobide in da se torej judovsko-krščanske korenine (beri: Stara in Nova zaveza) v temeljnih aktih EU ne omenijo, smo na tem, da ne vemo, kaj bi sploh radi. Sredi Evrope prihaja do laboratorijskih spačkov: do križancev med človekovimi pravicami in šeriatskim pravom, do koketiranja med gorečimi ateisti in (dobesedno) gorečimi verniki, do neofeminističnih počepov pred likom ženske, ki je vstopila v zaukazano ji poročno zvezo kot pubertetnica in zdaj nosi nikab.
Razsvetljenska paradigma je v škripcih. Poskušala je nadomestiti krščanstvo, po dobrih dveh stoletjih pa kot da nima recepta za preživetje Evrope. Bogovi se smejijo do solz še iz drugega razloga. Pariz, nekoč prestolnica laične in razsvetljene Evrope, je danes ena izmed tistih evropskih metropol, kjer je na javnih mestih mogoče videvati može kremenitih obrazov, kako se pobožno klanjajo usmerjeni po daljici, katere konec je zunaj Evrope – tam v arabski puščavi.
Nosilna ideja višegrajske opcije – ta zna biti tudi levičarsko obarvana, saj Slovaško vodi „heretično“ ne-filo-migrantski levičar Robert Fico, Češki načeluje do multi-kultija „heretično“ odklonilen Miloš Zeman, ki je socialni demokrat – je ideja o globoki evropski identiteti. Ker je globoka, mora biti stara, pred-razsvetljenska. Stara in realna. Ker je stara in realna, učinkuje tudi danes. Govorimo o Christianitas.
Christianitas še učinkuje
Latinisti bodo besni, toda jaz ne bi prevedel christianitas = krščanstvo, temveč christianitas = kristjaniteta, se pravi, krščanstvo kot civilizacija, ki jo je na tak ali drugačen način mogoče s prstom pokazati na političnem zemljevidu. Pojem se pojavi ob koncu antike in je sprva teološke narave. V času Karla Velikega dobi močnejše politične konotacije. Tozadevno specializirani zgodovinar Jean Rupp izpostavlja papeža Janeza VIII.. Slednji l. 878 piše Lambertu iz Spoleta, s katerim je bil v sporu zaradi zemlje, in pri argumentiranju, zakaj moramo držati skupaj, uporabi termin christianitas (… ac defensione terre sancti Petri et totius christianitatis …). Rupp pojasnjuje, da tu Janez VIII. ne govori o mestu Rim in o Cerkvi temveč o Evropi.
Ne stare Atene, ne stari Rim, pač pa je bilo krščanstvo tisto, ki je v drugi polovici prvega tisočletja grško, latinsko, germansko in slovansko Evropo zvezalo v eno. Logično, da „napredne“ sile dobijo cmok v grlu in rdečico sramu na lica, ko je treba krščanstvu priznati to vlogo. Ni čudno, da nekateri naši levičarji (link) zahtevajo izstop Slovenije iz EU, ki so jo ustanovili trije katoličani, in navezavo na Rusijo in Kitajsko (saj pravim: ex oriente lux). In zanimivo, da so ravno države višegrajske skupine tiste, ki se na tem mestu ne obotavljajo: Evropa je krščanska in taka mora ostati!
Christianitas in njen antemurale
Še več, višegrajske države se v teh dramatičnih časih nekontroliranih migracij in islamskega terorizma zavestno ali manj zavestno naslanjajo na posebno vojaško-duhovno tradicijo in potezo v svojih nacionalnih identitetah, ki je biti antemurale Christianitatis, predzidje krščanstva. Naziv je v času turške nevarnosti bil tako realne sorte (prva linija pri zaustavljanju Turkov) kot uradne sorte. Od papežev so ga sprejele najprej Hrvaška, nato še Madžarska in Poljska (članek na Wikipediji).
Še nekaj desetletij nazaj so Madžarska (1956), Češkoslovaška (1968) in Poljska (1976) v odporu proti aziatskemu komunizmu spet zafunkcionirale po vzorcu „predzidja“, le da tokrat bolj predzidja zahodnjaške svobode kot krščanstva. Bile so krvaveči antemurale libertatis, ko so si Zahodnjaki čehljali popek in vzdrževali mir z ruskim medvedom
Zlasti Poljska! Vedno znova smo njeni dolžniki. Bi Slovenci zadnjih tristo let ostali kristjani, če ne bi Poljaki l. 1683 pod vodstvom Jana III. Sobieskega pred Dunajem natolkli Turkov? Bi Slovenci l. 1991 že dosegli samostojno demokratično državo, če se ne bi l. 1976 in l. 1980 poljski delavci dvignili proti komunistični diktaturi?
Višegrajski recept zoper samomor
Arnold J. Toynbee, angleški zgodovinar in filozof (1889-1975), je dolga leta preučeval vzpone in padce civilizacij ter prišel do sklepa: „Civilizacije umrejo zaradi samomora, ne zaradi umora.“ Za razliko od kakšnih drugih zgodovinarjev, ki so trdili, da civilizacije naravno rastejo in naravno zamirajo, je Toynbee ugotovil, da civilizacije ne zamirajo „naravno“. Civilizacije zamrejo, ker na neki točki naredijo strateško napako; nekega izziva ne speljejo, kot bi bilo treba. Če tiste napake ne bi bilo, bi živele naprej.
„Višegrajci“ in mnogi drugi kritiki Angele Merkel, oz. ležerne politike odprtih vrat za vse migrante, so prepričani, da je ta usodna napaka že bila storjena. Zdaj je treba rešiti, kar se v tej civilizaciji rešiti še da. Recept zna razložiti Viktor Orbán, znameniti ograjekovec. Zanj so to „krščanske korenine Evrope, zaradi katerih je bila ta vedno močna“ (novembra lani na obisku v Lendavi); sledi še, „da je pomembna krščanska tradicija, da je pomembna družina, da je pomemben zakon enega moža in ene žene, verjamemo, da je narodna zavest nekaj dobrega, ni nevarna, kot na primer nacionalizem“ (za Nova24tv).
Balzam za krščansko uho. Mnogo let so evropske kristjane s čislanjem razuma vzgajali za intelektualno podrejenost; z bebavim natolcevanjem o križarskih vojnah za zgodovinsko krivdo. Zdaj je drugače. Nastopil je trenutek, ko podrejena Pepelka postane dominantna princesa. Christianitas bo rešila Evropo pred njenim samomorom. Rešitev je na dlani. Razen če …
Bi Janez Pavel II. res blagoslovil vse to?
… se ne bo spet pojavil „špilferderber“ Jorge Mario Bergoglio, Argentinec na začasnem delu v Vatikanu. Minulega 17. maja je v intervjuju za francoski La Croix papež namreč dejal:
O koreninah moramo govoriti v množini, ker jih je mnogo. V tem smislu, ko slišim govoriti o krščanskih koreninah Evrope, se včasih bojim tona, ki je lahko triumfalističen in revanšističen. To postane kolonializem. Janez Pavel II. je govoril v mirnem tonu. Da, Evropa ima krščanske korenine. Krščanstvo ima dolžnost zalivati, toda v duhu služenja, kot pri umivanju nog.
Pomembno je, da se Frančišek nasloni na Janeza Pavla II.. Zadnje čase se seveda tudi pri nas dogaja, da nekateri kritizirajo do komunistov, muslimanov in beguncev „popustljivega“ papeža Frančiška ter v isti sapi hvalijo papeža Janeza Pavla II. kot velikega antikomunista in branitelja Evrope. Da se ime Janeza Pavla II. uporablja za razpihovanje proti-begunskega razpoloženja, je velika zloraba ali vsaj sad velikega nepoznavanja naukov poljskega papeža.
Andrea Tornielli – prvak med italijanskimi vatikanisti in analitik, ki sicer nerad piše polemične članke – je „napadel“ poljsko vlado, ki jo vodi Beata M. Szydło, ter jo obtožil, da je izdala ravno njega, katerega kip stoji malodane na vsakem poljskem trgu – papeža Janeza Pavla II.. V članku Migranti – tako Poljska ‘pokopava’ Janeza Pavla II. (link) navaja več odlomkov, iz katerih je razvidno, da Janez Pavel II., ki je sicer resda govoril o „teologiji narodov“, ne bi nikoli pristal na nacionalistične in proti-migrantske drže, ki jih dandanašnji gojita Poljska in Madžarska.
Naj zaključim. Višegrajska opcija ni slaba, lahko pa zelo zablodi. Kristjani smo veseli, da so se vidni vzhodnoevropski politiki otresli kristjanom vcepljene inferiornosti in se danes neboječe zavzemajo za krščanske korenine. Bojimo pa se, da bo ta nova Christianitas pozabila na njega, po katerem ima ime – na Kristusa, milega in služečega.
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
