Bolj ali manj jasno je bilo, da z vstopom v novo levosredinsko koalicijo največ tvega Državljanska lista. Precej je na kocki tudi za socialne demokrate, vendar je način razmišljanja večine strankarskega članstva in simpatizerjev tako specifičen, da jim za to ni mar.
Po poteh SLS
Nisem si pa mislil, da bodo Virantovi s takšno hitrostjo stopili na pot, ki jo je v slovenski parlamentarni zgodovini prehodilo že kar nekaj v prvi vrsti (desno)sredinskih strank. Ena plat te poti je javnomnenjska zima, ki je DL doletela v rekordnem času. Kar ni veliko presenečenje, če upoštevamo nekatere splošne zakonitosti slovenskega na proporcionalnem sistemu utemeljenega parlamentarizma. Slednji pač daje stranki predsednika vlade nadpovprečno veljavo ne glede na realne volilne izide. Z eno samo izjemo sta doslej LDS in SDS s sorazmerno skromnimi relativnimi večinami tudi znotraj koalicije (zares obilna je bila samo Drnovškova leta 2000) povsem obvladovali sceno. V mandatu 2008-2011 se socialnim demokratom omenjeno ni posrečilo samo zaradi tega, ker je stranka bolj razmišljala z glavo bloka kot stranke, v takšni logiki pa sploh ni bilo trajnega mesta za njenega “zlatega prinašalca” Boruta Pahorja. Zaradi takšne prakse so koalicijski partnerji premierjeve druščine običajno v težkem položaju, o čemer bi lahko kaj povedali že krščanski demokrati in Kocijančičeva Združena lista, navsezadnje tudi Nova Slovenija.
Položaj Virantove stranke je neprimerno težji celo, če jo postavimo ob bok najbolj podobni Slovenski ljudski stranki in njenim izkušnjam iz mandata 1997-2000. V Sloveniji drugače kot takrat, ko gre za SLS, namreč skoraj ni volivca, ki bi ga lahko opredelili kot jedrnega volivca Državljanske liste. Dobra stran te nedorečenosti je možnost, da dosega dvomestne odstotke. Nekoč jeseni 2011 je kazalo, da bi lahko bilo takšnih odstotkov celo trideset in več. Slaba stran je, da se lahko zgodi njena popolna stopitev, kar je smer, v katero trenutno kaže precej bolj. Posebej še zato, ker je zamenjavo koalicijskega partnerja Virant izpeljal izključno kot antijanševski manever, kar je priznal celo v pismu članstvu, s čimer je ukinil celo vsakršen privid ekvidistance do obeh simbolnih polov slovenske politike. In dokler bo Janković ljubljanski župan, se ta vtis ne bo spremenil. Že zdavnaj je tudi odpadla njegova avreola “nečesa novega” v slovenskem prostoru, s katero se je kitil relativno kratek čas pred zadnjimi volitvami. Zelo negativno se utegne na nadaljnjo usodo stranke odraziti še dejstvo, da je njen položaj v levosredinski koaliciji bistveno manj ugoden, kot bi bil v kateri koli druščini s prevladujočo desnosredinsko komponento.
Kadrovski mišmaš
Vendar je na polom SLS po koalicijski avanturi z liberalnimi demokrati vsaj tako doslej opisani trendi, ki jim je trenutno izpostavljena DL, vplivalo še nekaj drugega. Zaradi revnega kadrovskega bazena je začela po nenadni eksploziji na volitvah 1996 postavljati na položaje iz svoje “kvote” s stranko milo rečeno šibko povezane ljudi. Seveda to ni bilo značilno le zanjo in sploh ne zgolj za Drnovškovo obdobje, saj sta bila v času dominacije SDS v samo orbito izstreljena dotlej relativno obskurna posameznika, kot sta neki Radovan Žerjav in še prej neki Karl Erjavec. A je bilo to pri SLS v Drnovškovi vladi doslej najbolj opazno. Tako rekoč najpomembnejša mesta so postala domena ljudi, za katere se ni samo enkrat izkazalo, da so pravzaprav drugo-, če ne kar tretjeligaši vsaj formalno nasprotnega političnega bloka. In homatije z imenovanjem novega ministra za infrastrukturo kažejo v natančno to smer, če je “vroči kandidat” nekega dne pred nedavnim čudežno vstopil v stranko, naslednji dan pa je že postal najboljša izbira za ministra. Ali naj se potem res zgražamo nad volivcem, ki bo tudi na volilni dan “nagradil” takšno ravnanje in naredil križec kar pred Pozitivno Slovenijo, v kateri bo preprosto prepoznal izvirnik namesto (prejkone slabe) kopije?
Foto: Wikipedia
