Turčija je stopila v tretji mandat pod vodstvom Stranke za pravičnost in razvoj. Govorimo o državi, ki je pod vodstvom predsednika stranke in vlade Recepa Tayyipa Erdogana v desetih letih znižala inflacijo s 30 na 6 odstotkov, javnofinančni primanjkljaj s 70 na 42 odstotkov, podvojila bruto domači proizvod in samo v zadnjem letu znižala brezposelnost iz dobrih 14 na 11 odstotkov. V manj kot sto letih se iz “bolnika ob Bosporju”, kakor so Zahodnjaki imenovali otomansko cesarstvo, razvila močna nacionalna država, sedemnajsta po gospodarski moči in članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj – OECD. Če bi bila v Evropski Uniji, bi bila Turčija šesta po gospodarski moči. To se bo verjetno kmalu spremenilo, saj je turško gospodarstvo že deset let raste dvakrat hitreje od evropskega.
Tudi drugi statistični kazalniki kažejo na to, da je naša jugovzhodna soseda v vzponu: Povprečna starost je manj kot 30 let (v Evropi je vsaj za deset let višja). Sedem odstotkov Turkov je starejših od 65 let; povprečje v EU je trikrat višje. Odstotek študentov se je podvojil, izdatki za raziskave in razvoj prav tako. Največ raziskovalcev je zaposlenih v gospodarstvu (velika večina mladih raziskovalcev v Sloveniji konča v državni upravi in na univerzah). Leta 2007 je država akreditirala 17 novih univerz. Čeprav v absolutnih številkah zaostaja za evropskim povprečjem, pa trend nakazuje, da ne bo dolgo časa tako. Razlike med spoloma v izobrazbi pri sedanji generaciji srednješolcev skorajda ni več.
Večna kandidatka
Kmalu bo minilo 50 let od dogovora o sodelovanju med Turčijo in Evropsko gospodarsko skupnostjo. Štirideset let je trajalo, da je leta 2004 postala kandidatka za pristop k Evropski Uniji. Zadeva se vleče že toliko časa, da je vprašanje, če bo sploh kaj iz tega. Francoski predsednik Sarkozy je javno podvomil o Evropi, ki meji na Irak in Iran. Ameriški diplomat se sprašuje o logiki, ki je v EU pripustila Romunijo, ne sprejme pa Turčije. Drugi diplomat je bolj natančen: o Istanbulu in zahodnem delu države ni nobenega dvoma, da je evropski, vzhodni del države pa je že druga zgodba. Turški mali podjetniki suvereno zagotavljajo, da Turčija Evropske Unije ne potrebuje. Ideale demokracije in človekovih pravic lahko uresničijo na svoj, turški in muslimanski način.
Dejansko je videti, da osnovni problem vprašanja turške pridružitve EU ni gospodarstvo ali inštitucije pravne države, ampak kultura. Bolj natančno: vera. Videti je, da večina Evropejcev potiho, če že ne na glas, sprejema argument, da je krščanstvo bistveni element Evrope. Strinjam se s tezo, da se drevo evropske civilizacije napaja iz najmanj treh korenik: judovske, grške in rimske, ki so se povezale ravno v krščanski sintezi. Druge tradicije, ki se pogosto omenjajo – na primer razsvetljenstvo – so del te sinteze in ne od nje neodvisna tradicija.
Dolga senca grško-rimskega imperija
Ta trditev v ničemer ne spodkopava vrednosti drugih tradicij. Tudi islam je del evropske zgodovine, vendar je vedno ostal na obrobju. Ali bolj točno povedano: na obrobju Evrope in Bližnjega Vzhoda je prihajalo do stikov in medsebojnega oplajanja med tema dvema sorodnima, a različnima tradicijama. Islam ima skupne korenine z judovstvom in krščanstvom, vendar se je razvil izven rimsko-grškega sveta, zato je pripeljal do drugačne sinteze, kot je evropska.
Vera v posebno zgodovinsko poslanstvo Evropejcev (in kristjanov), ki je bila tako pomemben element novega veka, je v začetku 21. stoletja izgubila svojo prepričljivost. Morda v tem kontekstu lahko razumemo Turke, ki ugotavljajo, da vse ključne pridobitve zahodne (to je, Evro-atlantske) civilizacije, lahko uresničijo na svoj način. Z drugimi besedami, da pot v družbo elitnih civilizacij ne vodi nujno skozi Evropsko Unijo.
Vera, kultura, politika
“Turška sinteza” bo zagotovo vključevala islam, podobno kot je evropska sinteza vključevala krščanstvo. Nakazuje se v Erdoganovem življenjepisu. Če je bil Mustafa Kemal Paša Atatürk prepričan, da se Turčija lahko civilizira samo kot sekularna država, potem Erdogan ne more biti njegov naslednik. Nekdanjega istanbulskega župana so sekularni politiki celo zaprli, ker vernosti ne skriva v omaro. Njegovi ženi so leta 2007 prepovedali vstop v vojaško bolnišnico, ker je bila kot verna muslimanka pokrita z ruto. Leto pozneje je Erdoganu grozila prepoved političnega delovanja, če bi ga sodišče, v katerem so sedeli prepričani laicisti, spoznalo za krivega spodkopavanja laičnosti države.
Atatürk je bil otrok visokega modernizma, ki ga je spoznaval skozi francosko izkušnjo. Skupaj z vero v tehnični razvoj je sprejel tezo, da je religija v notranjem nasprotju z znanostjo in s tehničnim razvojem. Kot polkovnik v Galipoliju je s pridom uporabljal pripravljenost svojih neukih vojakov, da gredo kot mučenci naravnost v nebesa. Sam v to nikoli ni verjel. Pač pa je kot predsednik nacionalne države odslovil sultana, ki je bil hkrati verski in politični voditelj otomanskega cesarstva. Ukinil je madrase in uvedel laično javno šolstvo. Sultanu je ukazal, da se petkove molitve udeležijo oblečeni v frak in hodžam je prepovedal nošnjo turbanov.
Atatürkove reforme so bile smiselne v kontekstu neukega in revnega prebivalstva. Ta demografska skupina je danes tik pred tem, da izgine. Krepi pa se srednji razred, ki ga sestavljajo majhni trgovci in podjetniki. Mikro podjetja so prevladujoči tip gospodarskih organizacij v Turčiji. To so ljudje, ki so ekonomsko samostojni, podjetni, izobraženi in – verni. Ta zadnji element je vreden posebne pozornosti.
Turški prehod v 21. stoletje je bil drugačen od poti, ki so jo ubrale zahodnoevropske države. Bolj je podoben civilizacijskemu razvoju Združenih držav Amerike. Za obe civilizaciji je značilen močan srednji razred in ločitev cerkve od države, ki pa je drugačna od francoske ali boljševistične. Ameriška in sodobna turška laičnost ni uperjena proti religiji. Nasprotno: priznava, da je religija konstitutivni element družbe, ki lahko doprinese ne le k osebni izpolnitvi, ampak tudi k dobremu delovanju družbenih sistemov.
Če komu, potem bi ravno nam Slovencem moralo biti jasno, da so inštitucije toliko dobre, kolikor so dobri ljudje. Vera ni nujno opij ljudstva. Lahko je tudi najmočnejši vir smisla in motivacije za dobro življenje.
Film o Turčiji, ki ga je sredi maja posnela skupina slovenskih (Socialna akademija) in ameriških (Gonzaga University) študentov.
