Vera v učlovečenje

učlovečenjeHomilija 2. nedelje med letom.

V današnji dobi hitrega življenja je prava milina, če se človek lahko vsaj za trenutek ali dva ustavi ob kakšni stvari, dogodku ali misli in ob tem na svoj vsakdan pogleda tudi kako drugače kot sicer. Ko pogledamo na stvarstvo in človeka v njem, lahko na prvi pogled vidimo samo brezoblično množico ljudi, iz katere posamezniki posebej ne izstopajo. Če pa se kateremu od njih zazremo v obličje, lahko vidimo, da je vsak od nas edinstven in neponovljiv – skratka čudovit v vsej svoji ustvarjenosti.

Lahko si postavimo vprašanje, kaj človeka sploh dela tako čudovitega in dragocenega. Odgovori bodo verjetno precej raznoliki: morda je to njegova inteligenca oziroma razum, s katerim je v toku zgodovine dosegel neverjetni razvoj na vseh mogočih področjih – znanosti, umetnosti ali razumevanju stvarstva. Morda je to njegova sposobnost svobodnega odločanja, ki mu vedno daje izbiro, da se odloči za dobrobit zase oziroma za drugega. Človekova veličina je lahko tudi v sposobnosti ljubezni – torej sposobnosti, ki nas dela podobne našemu Stvarniku.

A žal lahko vse prevečkrat vidimo in opažamo tudi človekove pomanjkljivosti, zaradi katerih je naš svet podvržen nekakšnemu slabemu oziroma nepopolnemu stanju, v katerem lahko prepoznamo tudi neštete obraze zla. Žalostno je, da je človek sposoben dvigniti roko nad drugim človekom, največkrat nedolžnim. Žalostno je, da ne more trajno ohranjati brezmadežnosti svoje od Boga ustvarjene narave in da tolikokrat znova in znova pada v greh. Zares, žalostno je, da se človek tolikokrat znajde v temi, iz katere nikakor ne najde izhoda.

Toda naša zgodba bi bila neprimerno bolj tragična, če bi bili za vso večnost prepuščeni tavanju v tej temi. Le kako bi lahko verjeli, da nas je Bog ustvaril zaradi svoje ljubezni, če bi nas kasneje zapustil in bi mu bilo vseeno za nas? Žal je marsikatero človeško trpljenje kdaj tako globoko, da kdo ne more verjeti drugega kot prav to. Toda resnično luč lahko zagledamo le v resnični temi. Danes smo v berilu slišali besede preroka Izaija, ki napovedujejo in obljubljajo prihod Odrešenika ljudi: »Postavil sem te za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje.« To je Odrešenik, ki ne prinaša luči, temveč je sam Luč; od njega izvira edini smisel, edino upanje in bistvo življenja samega. O njem pričuje Janez Krstnik, ki doživi posebno milost razodetja, ko ga krsti v Jordanu; zanj govori, da je Božji Sin.

Vera v učlovečenje je specifika krščanstva, saj o tem ne govori nobena druga religija. Krščanstvo sicer zelo visoko opeva človeško od Boga ustvarjeno naravo in njeno veličino, a vendar ostaja trezno in realno v zavedanju tudi druge plati te narave: da je šibka, nepopolna in zato tudi tragična. Ne dela si utvar, da se bo človek s svojimi številnimi sposobnostmi zmožen odrešiti sam z dosego takšne ali drugačne nirvane ali blaženega stanja. Ne bo ga odrešila nobena filozofska ali religiozna zavest, še manj pa bo svojo blaženost našel v užitkih, materialnih ali katerih drugih dobrinah. In čeprav je sposoben ljubiti, se ta ljubezen skoraj nikoli ne more popolnoma znebiti sence sebičnosti in egoizma.

Zato je za nas nujno, da sprejmemo pomoč od nekoga drugega. In kdo bi nam mogel nuditi boljšo pomoč kot tisti, ki nas je ustvaril in nas v svoji vsemogočnosti pozna veliko bolj kot mi sami? Zato Bog prevzame človeško naravo – z namenom, da bi jo tako duhovno kot tudi fizično spremenil, jo razsvetlil in posvetil – skratka odrešil.

A kljub temu dogodku na svoji koži še vedno čutimo pomanjkanje, ko pa se ozremo okoli sebe, vidimo svet, ki prihoda te Luči navidez sploh ni opazil. Ljudje še vedno tavajo in iščejo odrešenja. Pojavljajo se krize raznih vrst; večinoma vodijo v obup in strah pred izbruhom novega vala nasilja, morda celo vojne. Pri tem dobivamo občutek, kot da se iz svoje zgodovine mnogih stoletij in tisočletij nismo skoraj nič naučili. Mislim, da je za tovrstno stanje rešitev le ena: da v svojih srcih okrepimo zavest oziroma vero v Božjo milost, še bolj pa hrepenenje po osebnem odnosu z našim Odrešenikom. Ta vera namreč ne sme biti navada, ne sme biti samo folklora oziroma lepa tradicija, temveč mora za nas postati temelj in primarna vrednota, za katero bomo v svojem življenju pripravljeni storiti vse. Naš Odrešenik, naša Luč nas vabi v ta odnos in nas čaka. Ali ga tudi mi sploh še čakamo?

Pripis uredništva: Jani Družovec je duhovni asistent na Škofijski gimnaziji A. M. Slomška.

Foto: franciskani.si