Vatikan in Izrael – dolga in zapletena zgodba

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Konec maja se papež Frančišek odpravlja na tridnevni obisk Jordanije in Izraela. Za obe državi, Vatikan in Izrael, je takšen dogodek velikega pomena. Zakaj? Zgodovina diplomatskih odnosov med državama je tako nenavadna, nemara edinstvena v novejši zgodovini, da je vredna pozornosti širše javnosti.

Na videz urejeni meddržavni odnosi

Prvič, distinkcija med državo Vatikan in Svetim sedežem je v diplomatski praksi nenavadna že sama po sebi. Nekako podobno, kot da je subjekt diplomatskih odnosov vlada Republike Slovenije, medtem ko sama Republika Slovenija nima s tem ničesar. Torej, diplomatske odnose vatikanske države vzpostavlja izključno Sveti sedež. Kljub temu so odnosi z Izraelom tipični meddržavni odnosi s pretežno politično komponento. Drugič, za izraelsko stran so v ozadju vseh diplomatskih odnosov predvsem ekonomsko-trgovski odnosi (katerih v tem primeru ni). Nenazadnje  imamo Judje Izrael za svojo zgodovinsko in duhovno domovino, zato predstavništvo Izraela v Vatikanu predstavlja interese vseh Judov, ne oziraje se na njihovo državljanstvo. Če torej v izraelski državni delegaciji sodelujejo verski predstavniki, zahteva Sveti sedež, da morajo biti le ti izraelski državljani. Ta navidez obrobna simbolna vprašanja še zdaleč niso edina. Denimo, če vstopajo v Izrael katoliški duhovniki iz držav, s katerimi Izrael nima diplomatskih odnosov, so ti podvrženi strogemu varnostnem preverjanju, omejenemu trajanju bivanja na podlagi vstopne vize, kar Sveti sedež ocenjuje  kot omejevanje verske svobode katoličanov v Izraelu.

Decembra 1993 je bila sklenjena meddržavna pogodba med Svetim sedežem in Izraelom, na podlagi katere naj bi uredili premoženjske pravice in davke pravnih oseb Rimokatoliške cerkve v Izraelu. Temu je sledila vzpostavitev polnih diplomatskih odnosov v juniju 1994 z otvoritvijo nunciature in veleposlaništva obeh držav. Pozneje, leta 1997 je sklenjena dodatna pogodba o veljavi kanonskega prava znotraj institucij Cerkve in veljavi izraelskega civilnega prava, če te institucije nastopajo v pravnem prometu. Nobena izmed teh pogodb ni bila nikoli pozneje ratificirana v Knesetu kar zgovorno kaže, da obstajajo dandanes v ozadju ovire in pomisleki, ki mečejo senco na videz urejene meddržavne odnose. Da bi razumeli v čem je težava, se moramo vrniti nazaj v politično zgodovino 19. in 20. stoletja, namerno pa se – zaradi prostorskih omejitev – le dotakniti temeljnih teoloških vprašanj, ki jih delita obe monoteistični religiji in občasno povzročajo zastoje tudi v političnih odnosih.

Podpora sionističnemu gibanju: “Non possumus” (Pij X)

Razmah sionističnega gibanja konec 19. stoletja je povzročil Svetemu sedežu nemalo skrbi glede obvladovanja krščanskih svetih mest v Palestini. Poleg tega so obstajali močni teološki razlogi za nasprotovanje ideji o judovski državi. Teodor Herzl je leta 1904 v avdienci pri Piju X, na vprašanje o podpori sionističnem gibanju, dobil kratek in jasen odgovor: ne moremo (non possumus). Benedikt XV je med prvo svetovno vojno striktno nasprotoval kakršnikoli ideji o judovski državi na območju Palestine, če Jeruzalem ne pridobi mednarodno odprt status. Ob začetku britanskega protektorata na Bližnjem vzhodu (1918), ki sovpada z Balfourovo deklaracijo o pravici trajnega naseljevanja Judov v Palestini kot svoji matični domovini, je Vatikan želel pridobiti izključno pravico do upravljanja krščanskih svetih mest. Med drugo svetovno vojno je apostolski delegat pri State Departmentu prepričeval Roosvelta, da je «Palestina nekoč res bila poseljena z judovskim ljudstvom, vendar nikjer v zgodovini ni zapisanega pravila, da se ti po devetnajstih stoletjih morajo vrniti na svojo zemljo«.

V času priprav na ustanovitev judovske države leta 1947, niti dva tedna pred koncem britanskega mandata, je tokrat Pij XII ponovno lobiral v ZN za dodelitev nadzora nad krščanskimi svetimi mesti (enciklika Auspicia Quaedam). Stalno nezaupanje v dobrohotnost in versko toleranco izraelske države je papež ponovil še v dveh enciklikah, oktobra 1948 in aprila 1949. Slednjega leta je Pij XII pogojeval vstop Izraela v ZN z izvzetjem Jeruzalema iz izraelskega državnega teritorija. Še danes, ko dopisnik L’Osservatore Romano poroča iz Izraela, tega nikoli ne počne iz Jeruzalema temveč dosledno iz Tel Aviva. Naslednji pogoj za priznanje Izraela kot države je Vatikan našel, zveni neverjetno, v sodnem procesu rimskih oblasti zoper Jezusa. Vatikanski državni tajnik je v tem času zahteval od izraelskega državnega tožilca, da obnovi postopek rimskih okupacijskih oblasti in razveljavi smrtno obsodbo. O tem se predstavniki obeh strani niso mogli, razumljivo, nikoli dogovoriti. V sled absurdnosti situacije je to vprašanje bilo odprto vse do papeževanja Janeza XXIII z encikliko Nostra Aetate.

Atmosfera nezaupanja

Obstajali so še dodatni ideološki pomisleki. Treba razumeti, da so mlado judovsko državo politični akterji tedanjega časa doživljali kot izrazito socialno državo, nemara socialistično. Ustanovitev kibucov, obvezno delo ob sobotah za priseljence iz Evrope, opustitev omembe Boga (!) v deklaraciji o neodvisnosti Izraela, Ben Gurionovo občudovanje Trockega (ki je bil, mimogrede rečeno Jud, rojen kot Leon Davidovič Bronstein) so Izrael naravnost potiskali v med sovjetske satelite. Tudi Jugoslavija in Češkoslovaška sta zaradi ideološke bližine vojaško pomagali Izraelu leta 1948, v prvih mesecih vojne z arabskimi sosedi. L’ Ossrervatore Romano je zapisal 12. junija 1948 »rojstvo Izraela ponuja Moskvi izhodišče, da razseje okužbo [komunizma] na ves Bližnji vzhod«. Izraelu ni pomagala niti prekinitev diplomatskih odnosov s Stalinom leta 1953. Francoski La Documentation Catolique je ob tem zapisal »sionizem je novi nacizem«.

V tem času je nastal v Vatikanu močan proarabski lobi italijanskih kardinalov, ki je poleg omenjenih posvetno-ideoloških nasprotovanj čutil še dodatno nelagodje zaradi položaja arabskih kristjanov v Izraelu. Teh ni bilo nikoli veliko vendar so imeli, kot izobraženci – mnogi izšolani v Evropi – vodilno vlogo v začetkih palestinskega nacionalnega gibanja na območju Izraela in Jordanije. Sveti sedež je medtem odkrito spodbujal k političnem delovanju peščico izraelskih katolikov, konvertitov judovskega porekla, in leta 1949 provokativno preselil večino katoliških institucij v vzhodni Jeruzalem pod jordansko jurisdikcijo. V tako nezaupljivi atmosferi je leta 1955 v Rimu koncertiral Izraelski filharmonični orkester, katerega so v Vatikanu posmehljivo omenili le kot nastop »židovskih muzikantov iz štirinajstih različnih držav« skrbno se izogibajoč omembe Izraela.

Grobo ravnanje z maloštevilnimi izraelskimi kristjani leta 1948, od katerih je nekaj celo zapustilo Izrael v prvih mesecih po ustanovitvi in uničenje katoliških cerkva, je podžigalo tisočletne krščanske zamere do judov iz verskih razlogov. Te zamere se stopnjujejo že od Jeruzalemskega koncila leta 50 (prvi kristjani med judi se nehajo obrezovati in spoštovati pravila košer) in se odsevajo skozi vso Novo zavezo, zlasti v evangeliju po Luku, katerega judovski analitiki ocenjujejo, kot več ali manj klasični antisemitski tekst z daljnosežnimi posledicami na krščansko percepcijo judov do današnjih dni. Tem konceptu je podlegel tudi kardinal Pacelli, eno leto pred svojim pontifikatom kot bodoči Pij XII, ko je na Svetovnem evharističnem kongresu maja 1938 v Budimpešti,  podučil udeležence:«…njihova [judovska] usta preklinjajo Jezusa in njihova srca ga zavračajo še danes.« Senca Pija XII nenehno obremenjuje izraelsko-vatikanske odnose. Čeprav Izrael trdi, da je pričakovana beatifikacija Pija XII notranja zadeva cerkve, nejevolje ob tem ne more prikriti, zlasti upoštevajoč njegovo še vedno nerazčiščeno vlogo med drugo svetovno vojno. Obstajajo dokazi, da je pomagal mnogim Judom rešiti življenje, enako kakor je pomagal mnogim nacistom, da so se izognili zasluženi kazni in se zatekli v južnoameriške države.

Dileme diplomatskih odnosov do obiska papeža Frančiška

Novo poglavje v odnosih je vsekakor odprl papež Janez XXIII, ki je odkrito – v nasprotju s Pijem XII – nasprotoval antisemitizmu. Pavel VI je previdno nadaljeval približevanje Izraelu in je kot prvi papež v novi dobi obiskal Izrael. Ves čas romarskega obiska v januarju 1964 je skrbno pazil, da ne bi s kakršnokoli gesto aludiral na priznanje Izraela kot države; med romanjem je govoril izključno o Sveti deželi, kot da ta ne pripada Izraelu. V že potekajočem izraelsko-palestinskem konfliktu se papež Pavel VI ni opredeljeval, čeprav je dal slutiti, da so njegove simpatije na arabski strani. Papež Pavel VI je prvič sprejel izraelskega zunanjega ministra Abo Ebana leta 1969, zatem premierko Goldo Meir leta 1973, čeprav oba v privatni avdienci. V razgovoru z zunanjim ministrom Moše Dajanom leta 1978 je spet obudil idejo o mednarodnem statusu Jeruzalema. Od jomkipurske vojne leta 1973 je dokončno prevladal v Vatikanu pragmatični pristop glede političnih težav Bližnjega vzhoda. Ko je postalo jasno, da je Izrael močna država, katero arabski sosedje ne bodo mogli uničiti, je Sveti sedež leta 1985 prvič v uradnih vatikanskih dokumentih omenili Izrael kot državo. Vendar nikakor ni šlo brez manjših diplomatskih prask: papež Janez Pavel II se je večkrat sestal z Arafatom v času, ko se je PLO znašel sredi terorističnih napadov na potniška letala in ladje. Leta 1987 je njujorški nadškof O’Connor obiskal Izrael in zavrnil srečanje z predsednikom Herzogom zaradi izraelske prisotnosti v vzhodnem Jeruzalemu. Tako je – kar je sicer značilno za papeško državo – zelo počasi in izrazito previdno prišlo do vzpostavitve diplomatskih odnosov leta 1994.

Tudi tokratni papežev obisk Izraela ni brez dilem. Papež dejansko prihaja na romanje ob 50-obletnici srečanja Pavla VI in patriarha Atanagore v Jeruzalemu. Torej ne gre za uradni ali državniški obisk. Večji del programa je namenjen stikom z arabskimi kristjani, poleg srečanja spredsednikom palestinske avtonomne uprave na t.i. Zahodnem bregu in Velikim muftijem v vzhodnem Jeruzalemu. V Jeruzalemu bo obiskal zid žalovanja, srečal se s predsednikom države Peresom (to srečanje je Sveti sedež napovedal kot vljudnostno!) in v privatno avdienco sprejel predsednika vlade Netanjahuja. Glede na omenjene obiske prejšnjih papežev gre za očiten poskus uravnoteženja stikov z vsemi gostitelji. Vendar je v delegacijo Svetega sedeža je vključen tudi libanonski maronitski patriarh Behara al Rai, ki ga je Benedikt XVI razglasil za kardinala. Izrael in Libanon sta de facto v vojnem stanju in je vstop v Izrael libanonskim državljanom prepovedan. S tem Sveti sedež ponovno preizkuša, ali veljajo izraelska zagotovila o nemotenem dostopu vseh kristjanov do svetih mest v Judeji.

Papež Benedikt XVI je ob 60. letnici ustanovitve Izraela zapisal v poslanici – značilno drugače od nekdanjega stališča ponujenega predsedniku Roosveltu: »Sveti sedež se vam pridružuje v vaši zahvali Bogu, da ste izpolnili upanje o naselitvi v deželi vaših očetov«. Ta stavek v veliki meri omili skoraj stoletno politično in versko nasprotovanje Svetega sedeža ustanovitvi judovske države, na katero smo Judje imeli in imamo še vedno naravno, zgodovinsko in politično pravico.

Pripis uredništva: Igor Vojtic je član Upravnega odbora Judovske skupnosti Slovenije.