V nedavnem intervjuju je predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina kot največjo nevarnost v Sloveniji izpostavil nasilno rekatolizacijo, se pravi katoliško Cerkev, ki se ji je po vrhu vsega po osamosvojitvi vrnilo premoženje, ki ni bilo nikdar njeno.
Predsednik se predstavi
V decembru se je na spletnem portalu Siol.net v intervjuju »predstavil« nov predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina. Pisatelji so v zadnjih dveh stoletjih slovenske zgodovine odigrali pomembno vlogo, z malce patetike bi lahko rekli, da so risali svetlobo in oznanjali temo tega naroda, šepetali o svobodi in kričali o krivicah in najbolj plemenito ubesedili tisto, kar imenujemo duh naroda. In biti na čelu krovne organizacije tega ceha ni mala stvar, še posebej ne v Sloveniji, kjer je kultura konstitutiven element naše državnosti in so nam pisatelji tako rekoč pisali ustavo. Navedeni intervju je imel provokativen naslov, a preskočil sem ga v upanju, da gre za tendenciozen trik novinarja, da bi pritegnil bralca. Človek bi namreč upravičeno pričakoval, da bodo besede prvaka elitne pisateljske druščine izčiščene, tehtne, spravne in argumentirane. No, pričakovali bi že, a pričakovanja so bila pretirana. V intervjuju je sicer vidna iskrena zaskrbljenost Iva Svetine nad duhovnim stanjem slovenske družbe, a paradoksalno prav sam intervju dokazuje, da je kriza res globoka, saj iz njega veje ozkost in celo populizem. Preberite si intervjuju in videli boste, da, žal, nič ne pretiravam.
Diagnoza: akutni rekatolicizem
Z veliko mero potrpežljivosti sem na elektronski naslov Društva slovenskih pisateljev pisal Ivu Svetini vljudno pismo, v katerim sem ga prosil za obrazložitev njegovih ostrih trditev, in sicer: da smo v Sloveniji »med drugim priče nasilni rekatolizaciji družbe« ter da se je po osamosvojitvi Cerkvi vrnilo premoženje, »ki nikdar ni bilo njeno.« To so izjemno grobe trditve, nekoga kar čez palec obdolžiti nasilne indoktrinacije ljudi in kraje pač ni lahka sodba. A to še ni vse, v isti sapi, ko opozarja na nasilno rekatolizacijo, govori še o ekstremnem islamu. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je to nespodobno in nesramno. Prosil sem ga, naj argumentira, kje konkretno se danes dogaja nasilna rekatolizacija, in točno katero premoženje se je vrnilo Cerkvi, ki ni bilo nikdar njeno.
Odgovora pričakovano nisem dobil. Po eni strani je res, da gospod Svetina ni nikomur dolžan zagovarjati svojih stališč, ima pravico do svojega pogleda. A res je tudi, da gospod za svoje trditve nima argumentov in da mi ne more ponuditi nobenega dokaza, ker so njegove trditve neresnične. To dejstvo pa žalosti. Vajeni na tendencioznosti in nebuloze vseh vrst postajamo neobčutljivi na vsakodnevno poročanje medijev, diskurze politikov, modrovanja »vseznalcev«, da pa je na isti ravni tudi vrh slovenske kulture, je zaskrbljujoče.
Narod brez elite
Mnenja sem, da si tega ne smemo dovoliti, da moramo vsaj na nivoju humanistike vztrajati pri tem, da ima beseda svoje dostojanstvo, svojo koherentnost s stvarnostjo, saj beseda vendar vznika iz tega, čemur so Stari Grki rekli logos, sicer se lahko, kar se danes prepogosto dogaja, govor sprevrže v govoranco, prazno besedičenje in brbljanje. A beseda ima svojo pot, pa čeprav lažniva, nesmiselna, nesramna, uničujoča, demonska ima svojo moč, včasih celo večjo, bolj destruktivno in usodno kot resnica, in v zgodovini imamo za to nešteto tragičnih dokazov. In pesnik bi se tega lahko zavedal.
Niko Grafenauer je pred časom v intervjuju v Pogledih dejal, da smo Slovenci zapadli v mentalno bedo in da je naša kultura v duhovnem smislu tako relativizirana, da ni več tehtna in upoštevanja vredna ter da smo brez kulturne in intelektualne elite. Svetina se v svojem intervjuju huduje nad to Grafenauerjevo ugotovitvijo, češ mi, pisatelji, smo elita, a ravno v intervjuju kaže nivo in potencial prvega med enakimi te elite. Ves čas se zapleta v protislovja in namesto odpiranja prostora dialoga išče notranje sovražnike. Priča smo poenostavljeni manihejski podobi sveta, ki svojo ustvarjalno energijo črpa v volji proti nečemu in nekomu. Jadikuje nad tem, da v sodobni družbi intelektualec nima pravega mesta, ki bi si ga zaslužil, a nato kot vzor intelektualca izpostavi Josipa Vidmarja in Slavoja Žižka – se pravi dva, ki sta vdano služila političnim gospodarjem svoje dobe: eden partiji, drugi LDS v času svoje vladavine. Očitno se tudi sam zaveda votlosti in impotence sodobne slovenske kulture, da tako mrzlično išče zavetje pod plaščem gospodarja.
Strinjam se s Svetino, da je danes Slovenija v duhovni krizi, a ta se jasno manifestira prav v krizi elit, ne le političnih in gospodarskih, ampak tudi intelektualnih in kulturnih, ki so se v večini zlizale s centri moči in postale njihove dekle, in to velja za vse nazorske strani v Sloveniji, tudi za nas, katoličane.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
