Decembra 2015 je bil premier Cerar na obisku v Silicijevi dolini. Smo po skoraj dveh letih kaj bližje kakšnemu tehnološkemu velikanu v naši deželi?
V Luksemburgu je te dni vlada z “zvijanjem rok”, kot temu rečemo, pripravila nekega kmeta do tega, da je vendarle – ob dveh bratih, s katerima je bil skregan – prodal še svoj delež krompirjeve njive za zemljišče, na katerem vlada te bogate dežele upa, da bo svoj obrat postavil tehnološki velikan Google – investicija naj bi bila vredna milijardo dolarjev.
Slovenija je sicer nekajkrat večja od Luksemburga, a je prav tako krompirjeva dežela, na smrt skreganih bratov ji tudi ne manjka (v neposrednem in posrednem pomenu).
In tudi v Sloveniji so vlada in javno mnenje pripravili lastnike zemljišč in nevladne organizacije do tega, da so na koncu le privolili v “green-field” investicijo na kmetijskem oz. gozdnem zemljišču in ne morda na mestu kakega starega ali opuščenega industrijskega obrata, ki jih v Mariboru verjetno ne manjka.
In še ena razlika je z Luksemburgom: na krompirjevo njivo skreganih bratov naj bi prišel visoko-tehnološki Google, k nam razmeroma preprosta lakirnica.
Dolga leta le verbalnega zavzemanja za tuje investicije in podobno le govorjenja o visoki tehnologiji so naredila svoje: zdaj se vlada bori že za to, da bi k nam prišel preprost obrat, ki bo večinoma dal sicer potrebna, a preprosta delovna mesta.
Decembra 2015 je bil premier Cerar na obisku v Silicijevi dolini. Smo po skoraj dveh letih kaj bližje kakšnemu tehnološkemu velikanu v naši deželi?
Če se moramo v Sloveniji zadovoljevati s (suhimi) drobtinicami z velikanove mize to ni zaradi naše majhnosti, ampak zaradi kopice zasebnih interesov, ki so “tujčevo peto” pripravljeni spustiti v deželo le, kadar je to v njihovo zasebno korist. Te mreže zasebnih interesov – ki obstaja ob pomoči populistov z rdečo zvezdo in pod krinko nacionalnega interesa – pa se tudi SMC-jevi vladi ni uspelo dotakniti. In zdi se, da je večini volivcev pri nas tako tudi prav.
