Škofijski urad za družino Nadškofije Ljubljana je izvedel prvo srečanje na škofijski ravni z naslovom Razvezani hodimo skupaj z vstalim Kristusom. Srečanje je bilo v soboto, 9. maja, od 9. do 13. ure v Ljubljani, v župniji Koseze. Udeležilo se ga je približno 80 laikov, duhovnikov in katehistinj. Po pozdravu in molitvi za družine so udeležnci prisluhnili p. dr. Viljemu Lovšetu DJ, ki že trinajst let vodi skupino SRCE (Skupnost razvezanih v Cerkvi). Pod okriljem Urada za družino tudi ponuja župnijam ali dekanijam tovrstno predavanje ali delavnice za pogovor o ustanavljanju skupin za razvezane. V nadaljevanju lahko preberete povzetek predavanja p. Lovšeta.
Ni treba, da sta zakonska razveza in ponovna poroka konec življenja s Kristusom in Cerkvijo. Lahko sta možnost novega začetka zavzetega življenja z njima. Takšen duh veje iz povzetkov izredne sinode o družini, ki je bila oktobra 2014 v Rimu. Glavni poudarek je na posebni skrbi, spoštovanju, sprejemanju, naklonjenosti in pozornosti do razvezanih, katerih število po vsem zahodnem svetu naglo raste in bo še naraščalo. Razvezane je treba spodbujati k dejavni udeležbi v krščanskem občestvu, ne pa jih izločiti in s tem pahniti v roke raznih novodobnih zaslužkarskih skupin.
Papež Frančišek s pobudo za to sinodo zagotovo nima namena spreminjati nauka Cerkve in tega, kar je Bog postavil kot temelj človeške družbe. Zanj sta pomembna razločevanje in sprememba drže in pastoralnega pristopa Cerkve do vseh ljudi, še posebno do ranjenih, ubogih in trpečih. Papež in sinoda vabita k pogumnim pastoralnim odločitvam, saj je ločitev vedno sad bolečine in trpljenja in skoraj nikdar svobodna odločitev. Takšno trpljenje od duhovnikov zahteva obzirnost, sočutje, spoštovanje in sodelovanje pri Jezusovi drži do vsakega človeka. Vabi nas, naj se duhovniki, redovniki in laiki, člani cerkve, uvajamo v »umetnost spremljanja« (z učenjem in poučevanjem spremljanja se jezuiti ukvarjamo že vso zgodovino; tudi v Ljubljani v Ignacijevem domu duhovnosti imamo celoletna neformalna izobraževanja za vse, ki bi jih spremljanje zanimalo: za laike, duhovnike, redovnike in redovnice. Vsak človek namreč dozoreva v ljubezni počasi in skozi velike preizkušnje. Zato potrebuje sočutno spremljanje. Izredna sinoda predlaga posebne ustanove za poslušanje/pogovor, ki naj se ustanovijo po škofijah.
Sinoda je razmišljala tudi o možnosti, da razvezani in ponovno poročeni pristopajo k zakramentu sprave in evharistije. Ta vizija predpostavlja, da je Cerkev prejela od Kristusa potrebna sredstva za odrešenje vseh: oblast, da v Božjem imenu odpušča grehe svojih članov, tudi najtežje (umor, prešuštvo in zatajitev vere), in jim tako pomaga, da počasi dozorevajo po Kristusovi podobi.
Danes zagotovo večje pohujšanje med vernimi povzroča pretirana strogost (trdota) cerkvenih institucij do tistih, ki so grešili proti zavezi monogamnega zakona, kakor pa samo dejstvo razveze in ponovne poroke brez izkazane ničnosti. Pretirana strogost ne diši po evangeljskem duhu in nima razumevanja do grešnikov. Ne upošteva človekovega počasnega in vseživljenjskega procesa dozorevanja. Premalo ali pa sploh ne upošteva Božjega pogleda na človeka. Bog na vsakega gleda skozi Kristusovo trpljenje in vstajenje, torej skozi to, kar bo na koncu svoje poti postal za Boga in za brate in sestre. Duhovna rast vsakega osebno in celotnih skupnosti je vseživljenjski proces, ki ga vodi Gospod, zato naj bi pastorala razvezanih samskih ter razvezanih in ponovno poročenih vključevala osebni pristop, in ne zgolj posplošenih pravil (v slogu kuharskih receptov ali kanonskega prava). Greh, neuspeh in težave so vedno priložnost, da Gospod sploh pride do nas, da vstopimo v živ, oseben stik z Njim. Velika prevara in past je, če mislimo, da smo kleriki poklicani, da ljudi obvarujemo greha.
Ko doživimo popoln življenjski polom, pogosto tudi z globokim padcem v greh, takrat ne moremo več računati na svoje moči, da bi se lahko iz tega sami rešili. Takrat smo šele voljni in sposobni sprejeti zastonjsko Božje odpuščanje in neizmerno moč Božjega usmiljenja ter njegove preustvarjajoče ljubezni. Takrat tudi sami postanemo apostoli odpuščanja, poslani k drugim.
Krščanska skupnost je skupnost mož in žena, ki vedo, da so grešniki in potrebni Božjega usmiljenja. Zato ne sodijo o grehih drugih. Le Bog sodi grehe človeka. Jezus je pokazal ljubezen in sprejemanje vseh, še posebno tistih, ki svojega greha niso mogli več skrivati, ampak so ga javno priznali in se kesali (Jn 8).
Veliko slovenskih duhovnikov je odprtih in imajo sočutje do vseh trpečih bratov in sester, tudi do razvezanih. Vse tiste, ki čutijo potrebo, da bi se radi družili v skupinah kristjanov z enako izkušnjo, pa povabim, naj se pogumno zberejo in potem prosijo župnika, da bi jih spremljal. Če te potrebe ni, je duhovniki ne moremo umetno prebuditi. Lahko seveda ozaveščamo in o tem spregovorimo.
V duhu smernic izredne sinode se je pred 13 leti, prav na pobudo razvezanih, rodila skupina za samopomoč razvezanim v Cerkvi z imenom SRCE, ki deluje pri jezuitih v Duhovnem središču svetega Jožefa na Poljanah v Ljubljani.
Predlog sinode:
POT POKORE – SPREOBRNJENJA, OZDRAVITVE IN SPREJEMANJA ODPUŠČANJA
Izredna sinoda v duhu pastoralne prakse Cerkve prvega tisočletja predlaga uvedbo dragocene poti spokorne prakse ali procesa pokore za vse, katerih ničnost ni dokazana. S tem bi odpravili mnoge pastoralne in ekumenske težave.
S tem bi znova obudili krščansko prakso prvih stoletij (ko Cerkev ni bila tako razdeljena, kot je danes), ki so ji pravoslavni še vedno zvesti. Sledijo Nicejskemu koncilu iz leta 325, še posebno kanonu številka 8. Če beremo odlok Drugega vatikanskega cerkvenega zbora Unitatis Redintegratio 14-17, vidimo, da zahodna Cerkev pravoslavno spoštuje in priznava njene teološke temelje.
Predlog možne pastoralne smeri:
Še naprej oznanjati veliki dar neločljivega zakona, vzgajati mlade k resnemu prizadevanju, pastoralno spremljati pare in družine, potem pa biti v službi tolažbe Božjega usmiljenja do vseh, ki niso zdržali v prvem zakonu in so se ponovno poročili. Cerkev lahko podpira in pomaga, da vsaj ta druga zveza uspe, zaradi blagra otrok in vseh vpletenih.
Proces spreobrnjenja in pokore bi vodil škof ali njegov delegat. Ločitev in nova zveza sta javni, zato bi bila javna pokora opravičena. S tem bi tudi celotni skupnosti pomagali, da bi vedela za proces, odvezo in ponoven sprejem k evharistiji, bila v stiku z njima.
Sprava naj bi bila podrejena prizadevanju za izpolnitev vseh dolžnosti, ki jih vključuje prva poroka, tudi potrebe otrok in prvega zakonca. Pokora naj bi bila primerna stopnji odgovornosti razvezanega. Antična cerkev je možu nezveste žene dovolila novo poroko brez pokore. Tudi danes bi Cerkev lahko dovolila nedolžnemu in zapuščenemu partnerju drugo poroko, ne da bi bil prisiljen v javni proces pokore in spreobrnjenja.
Sprava bi lahko vključevala tudi slovesen obred odpuščanja med razvezanima zakoncema ali pa vsaj enostransko, da tisti, ki prosi za odvezo, odpušča zlo svojemu prvemu zakoncu in ga prosi odpuščanja. Taka gesta usmiljenja in sprave je v skladu z duhom evangelija.
Razvezani in ponovno poročeni torej pravično in v ljubezni poskrbi za otroke in zakonca iz prvega zakona, nato pa je dolžan skrbeti za drugi zakon: da v njem polno živi krščansko življenje, izpolnjuje dolžnost zvestobe zakoncu in se trudi za krščansko vzgojo otrok. Pri tem mu Cerkev ponuja zakramentalna sredstva in moč za njegovo poslanstvo.
Sprava z Bogom in Cerkvijo po zakramentu sprave in pokore razvezanega in ponovno poročenega znova v polnosti vključi v cerkveno in evharistično skupnost. Zaradi tega bi morale v skupnosti pasti še zadnje diskriminacije razvezanih in ponovno poročenih. V življenju skupnosti bi ti lahko tudi dejavno sodelovali kot člani ŽPS, botri ali katehisti.
Celotno besedilo si lahko preberete na spletni strani Jezuitov.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
