Pred 120 leti, od 29. do 31. avgusta 1892, je v Ljubljani pod pokroviteljstvom ljubljanskega škofa Missie potekal prvi slovenski katoliški shod. Prinesel je ambiciozen družbeno-socialni program, ki mu je v naslednjih letih sledila izjemno živahna dejavnost in povzročila razcvet katolištva na vseh nivojih družbenega življenja na Slovenskem (delavstvo, zadruge, molitvena društva, karitativna, politična, študentska, dijaška društva, tisk …). Na tretjem katoliškem shodu leta 1906 so tako lahko opazili vidne sadove svojega dela in Krek je zapisal, da se je na Slovenskem začelo širiti prijetno ozračje in mnenje, da je biti katoličan nekaj lepega in pomembnega ter da zaradi tega pri katolikih izginja manjvrednostni kompleks.
Danes, 120 let kasneje, izzivov in problemov tako v celotni družbi kot Cerkvi ne manjka, slovenska Cerkev pa cepeta na mestu in nima nobenega resnega načrta, kako bi odgovorila na nagovor nakopičenih težav. V zadnjih desetletjih so na Slovenskem sicer dvakrat potekle dejavnosti v zvezi s pripravo smernic prenove.Prvič je bilo to v obdobju demokratičnih sprememb, ko je nadškof Šuštar organiziral Pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije (1988, 1991), ki sta mu sledili tudi mariborska in koprski škofija, drugič pa na prelomu stoletij, ko se je na pobudo nadškofa Rodeta odvijal Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (1997–2002), a rezultat obeh so bila zgolj knjižna dela, poročila o delovanju in sklepi, ki pa niso zaživeli oz. niso prinesli kvalitetnih premikov.
Umanjkanje programa in vizije sta se v zadnjih desetletjih poizkušala reševati z organizacijo masovnih srečanj (papeževa obiska, evharistični kongres), pogled na zbrane množice pa je marsikomu ponujal privlačen privid zmagoslavne katoliške skupnosti. Spomnimo se samo, kakšno upanje je bilo položeno v prvi papežev obisk in krilatic »seme, ki je bilo posejano v Postojni …« Nostalgično objokovanje starih časov in poizkusi raztegovanja predvojnih matric na današnji čas so povsem nesmiselni in brezplodni, saj je družbeni in duhovni kontekst današnjega časa povsem drugačen. Podobno velja tudi za stalno izgovarjanje na komunizem in sekularizirano družbo, kar je že prav dolgočasno in neresno. Čas bi že bil, da bi se streznili, da bi se otresli »monsignorizma«, podali resno analizo stanja, podali diagnozo bolezni, predvsem diagnozo notranjih bolezni in ne zunanjih sovražnikov ter se lotili dela. Toda, ali imamo trenutno sploh zadosti volje, poguma, vizije ter personalnega potenciala, da bi to zmogli? Kratkoročni obeti res niso najboljši, a Cerkev na Slovenskem se je v zgodovini soočala že z najrazličnejšimi težavami in preizkušnjami. O tem se lahko prepričamo ob pregledu dinamične zgodovine 550 let ljubljanske škofije, a je vedno našla pot iz krize in jo bo gotovo tudi v prihodnje.
Foto: Nadškofija Ljubljana
Opomba: kolumna je bila napisana za Slovenski čas, št. 28.
