Vsem je poznana šala o policistu, ki nosi uro na nogi z namenom, da gre v korak s časom. Toda ta sintagma ne drži zgolj za v šalah neumne policiste, temveč kar za celoten koncept ”v koraku s časom”, saj v polnosti odraža njegov nesmisel. Čas namreč ne koraka v točno določeni smeri, temveč je ena izmed dimenzij bivanja – odraža se v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Čas nima smeri nikjer drugje razen v določenih filozofijah zgodovine in izhaja iz ločevanja med naravnim in zgodovinskim časom. Prvi je nujno cikličen, saj odraža gibanje narave: dan in noč, letni časi, leto itd. V ”poganski metafiziki” pa je bilo dojemanje zgodovinskega časa prav tako ciklično, a vendar je takšen koncept pričel hitro kazati svoje napake. Večno vračanje istega namreč ni bilo mogoče, ker je vsaka generacija ”podedovala” znanje in izkušnje prejšnje in bi tudi v ciklično-degenerativnemu pogledu na zgodovino ustvarila ”palčke na ramenih velikanov”. Slednji pa še vedno vidijo dlje od velikanov. Problem takšnega dojemanja časa je rešila judovsko-krščanska tradicija, ki je čas dojemala linearno, kot potek dogodkov od stvarjenja do sodnega dne.
Izum napredka
Krščanska in pred tem judovska metafizika ni zgolj ”uvedla” linearnega časa, pač pa je tudi vpeljala idejo odrešenika, izrazito tujo poganstvu. V starogrški tragediji je ta odsotnost še posebej opazna. Poglejmo zgolj kralja Ojdipa, ki nikakor ne more ubežati svoji usodi, pa naj se še tako trudi. Kljub njegovi ”svobodni volji”, s katero poskuša usodi ubežati, ga ta nazadnje le dohiti. Ker je bila grštvu ideja odrešitve tuja, si ni niti moglo zamisliti napredka, kakršnega poznamo dandanes. V tem smislu je bila tudi antična Grčija Friedricha Nietzscheja izrazito temna in pesimistična. Ideja zemeljskega napredka kot takega vsekakor ni zgolj posledica krščanstva, temveč sekularizacije izrazito krščanske kulture. Kristusov drugi prihod je torej preko razsvetljenstva izgubil svojo religiozno naravo in se preselil v zemeljsko sfero, v sfero zgodovine in politike. Tovrstno dojemanje lahko najlepše vidimo pri Heglu in Marxu. Hegel je še zmeraj ohranjal metafizično dimenzijo zgodovinskega procesa in ga je videl v udejanjanju ”uma” znotraj zgodovine in kot napredovanje zavesti o svobodi. Marx pa je Heglovo ”ozemljitev” krščanske eshatologije popeljal še en korak naprej in popolnoma zavrnil kakršnokoli metafiziko. Njegov dialektični materializem je namreč videl edini ”pogon” kolesja zgodovine v razrednem boju, v bojevanju med skupinami ljudmi za svoje parcialne interese. Toda po Marxu je ta pogon dovolj močan in absoluten, da bi lahko pripeljal do ”tuzemske odrešitve” s poslednjo revolucijo, saj delavski stan, najnižji izmed stanov, ne bi imel nikogar pod seboj, ki bi ga lahko zatiral in izkoriščal, podobno kot je imelo meščanstvo pod seboj delavstvo. Napredek do popolnega stanja so prevzeli celo nekateri liberalci, ki so v zmagoslavju načel razsvetljenstva videli pot do ”konca zgodovine”.
Napredek kot ideološka kategorija
Pravkar je bil orisan izvor ideje o napredku in njegovem končnem cilju. ”Vera v napredek” pa se manifestira tudi izven povezav s svojim logičnim zaključkom. Pravzaprav je tako razširjena, da bi jo lahko imenovali za ”religijo sodobnega Zahoda”. Kaže se na najrazličnejših področjih in predpostavlja rast nečesa kot dobro samo po sebi. Višji BDP, novejša tehnologija, družbene reforme in podobno so predpostavljene bodisi kot cilj sam po sebi bodisi v službi višjega smotra napredka, emancipacije od tradicije, ki se znotraj ”ideologije napredka” razume kot relikt preteklih in preseženih časov mračnjaštva. Kot smo pravkar ugotovili, kopičenje znanja sicer načeloma resda napreduje, a vendar bi bilo zaman verjeti, da je to kopičenje radikalno in spremenilo človeško naravo na bolje, ki se nam vedno znova kaže kot univerzalna lastnost vseh dob. Družbeni napredek, ki je prav tako konstanta v sloganih prerokov omenjene ideologije, pa se pogosto sprevrže v rušenje institucij – emancipacija, izhajajoča iz seksualne revolucije šestdesetih let, je kot svojo posledico imela močno zmanjšanje pomena družine, kar nam potrjujejo statistike glede števila ločitev. Iz takšnega rušenja institucij pa se pojavi v človekovem življenju vrzel, saj ima naraščajoči individualizem kot svojo posledico zmanjšanje socialne varnosti. Kdo v tem primeru priskoči na pomoč? Država. Toda pustimo te logične zaključke ”procesov napredka” še malo ob strani in se vprašajmo, ali lahko povsod opažamo napredek na bolje in kolikokrat niso procesi emancipacije v resnici prinesli eliminacijo. Nedvomno lahko sicer pritrdimo, da je po zaslugi tehnološkega in znanstvenega razvoja naše življenje neprimerno lažje. Toda, ali je tudi boljše? Za antične klasike dobro življenje ni bilo merjeno z lagodnostjo, temveč z življenjem v skladu z vrlino, pri čemer z metafizičnega vidika lahko osmislimo tudi izredno trpeče in težko življenje. S čim pa lahko osmislimo današnjo odtujenost in izgubljenost? Spuščanje v pesimizem je sicer nesmiselno in pogojeno bolj z ideologijo, kakor pa z realnostjo. Če se ozremo na celostno sliko, lahko ugotovimo, da je bolj smiselno govoriti o spreminjanju razmer kakor pa o napredku in/ali degradaciji.
Kam in zakaj?
Ob koncu razprave se moramo še vprašati, ali ima smisel govoriti o kakršni koli smeri človeške zgodovine in ali je to sploh možno, ne da bi zapadli v determinizem in fatalizem. Naj se Heglova ideja na papirju sliši še tako dobro, se je nujno vprašati, kaj bi to pomenilo za dojemanje človeka. Če ima namreč zgodovina ”vodstvo” iz sile usode, sile močnejše od človekovega delovanja, ali nam potemtakem velike zgodovinske osebnosti lahko še kaj pomenijo? Ali nam lahko dogodki še kaj pomenijo? Iz ”velike predstave” svetovne zgodovine, vodene s strani velikega ”uma”, so vsi heroji in mučenci zgolj igralci in vse velike bitke zgolj dejanja. Človeška zgodovina, v kolikor govorimo o zgolj človeški zgodovini, je ob vsakem poskusu takšnega ”dirigiranja” zreducirana na predstavo in ljudje zgolj na šahovske figure. Takšna vpetost človeka v ”usodo” pa ima lahko radikalne posledice na našo samopodobo in še toliko bolj na osmišljanje našega delovanje. Če smo zgolj šahovske figure, se približamo determinizmu in se ”osvobodimo” moralne odgovornosti. Človeško delovanje izgubi smisel, še večji smisel pa izgubi težje, a plemenitejše prizadevanje za dobro in krepostno življenje.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
