V iskanju Slovenskega obraza

slovenski obraz
Foto: Mladinska knjiga.

Dobil sem v roke knjigo Brine Svit, ki nosi naslov Slovenski obraz. O njej je bilo zapisanega marsikaj obetavnega v medijih, celo znameniti Boris A. Novak je menda izjavil, da misli, da se bo s to knjigo končno končala 2. svetovna vojna (intervju Brine Svit za MMC). Kaj je s tem mislil, si točno ne znam predstavljati. Knjigo sem prebral in kot argentinski Slovenec čutim, da je precej daleč od kakršnegakoli preseganja slovenske državljanske vojne. Osebno sem razočaran nad tem literarnim eksperimentom. Morda je avtorica res napravila ogromen korak s tem, da se je odpravila v Južno Ameriko ter poskusila neposredno spoznati zgodbe tistih, ki jih je zmagoslavna zgodovina prezrla. Verjamem, da je upoštevajoč ideološko okolje, iz katerega pisateljica izhaja, ta korak nezanemarljiv in v nekem smislu vreden priznanja. In čeprav me je marsikaj zmotilo, ne bi rad takoj skočil v okope ter diskvalificiral vse po vrsti, ker bi s tem le potrdil v knjigi predstavljeno karikaturo argentinskega Slovenca. Poskusil bom ostati pravičen do knjige, a hkrati izpostaviti nekatere vidike, ki se mi zdijo problematični in se izognil ocenjevanju vsebine avtoričinih ideoloških pogledov.

Oseba, ki mi je priporočila to knjigo, je dejala, da je ta knjiga predvsem literarna in kot taka subjektivna in da je ne smem jemati preveč k srcu. Prav ima. Ko se ga. Svit namreč spušča v globel slovenske polpreteklosti ter se sooča s zgodbami argentinskih Slovencev, se hkrati sooča tudi z lastno zgodovino in identiteto ter odkriva lastne poglede na svet, v drugi luči. Slovenski obrazi, kot jih nekako sama imenuje, ji dajo možnost, da v desetletja zapostavljenem delu naroda zopet odkrije slovensko identiteto ter človeško toplino, ki presega ideologijo in delitve. Kot je sama dejala v prej navedenem intervjuju: »To so neverjetne zgodbe, me je prešinilo. Na neki način – pa ne ideološko ali politično – smo si podobni, saj sem tudi sama Slovenka v tujem okolju«. A ko človek prebere knjigo se mora soočiti s grenkim spoznanjem, da v političnih emigrantih ter v njihovih potomcih te topline avtorica ni zmogla odkriti. In da je skoraj vse v njihovi skupnosti zgrešeno. Vsaj takšen je občutek, ki ostane v bralcu.

Slovenska emigracija je, kot nam je poučno razloženo, nekako razdeljena na dva tabora. Tisti, ki so, predvsem s Primorske, v Argentino odšli še pred drugo svetovno vojno iz različnih razlogov, jih pogosto nazivajo kot predvojna ali ne-politična emigracija; tisti pa, ki so v Argentino odšli med in po drugi svetovni vojni zaradi grožnje, ki jo je za njih predstavljal na novo nastajajoči režim, so običajno nazvani kot politična emigracija. Res je, da sta bili obe skupnosti med seboj strogo ločeni in da, v kolikor mi je znano, formalnega sodelovanja ni bilo. V želji po spoznanju čim več različnih zgodb in likov se je avtorica zatorej lotila obeh. Navezala je stike s posamezniki iz bodisi prve bodisi slednje skupine, do katerih je prišla naključno ali preko priporočil, jih obiskala, si ustvarila neko mnenje ter nam podarila njihov literarni portret. Vsak izmed njih je naslikan v drugačnih odtenkih, ki jih je izbrala avtorica sama, da bralcu posreduje vtise, ki jih je bila sama deležna. To je nekaj povsem subjektivnega ter izven debate o pravilnosti ali nepravilnosti. Lahko pa ocenimo, da je pri slikanju obrazov iz politične emigracije mogoče zaznati težnjo po uporabi turobnejših odtenkov, med tem ko so bili nepolitičnim prihranjene svetlejše in toplejše barve.

A avtorice zaradi tega ne moremo grajati. Povsem mogoče je, da je ob omejenemu naboru poznanstev in vezi v primeru politične emigracije pač naletela na takšne osebe, ki so nanjo nehote napravile hladen ali suhoparen vtis, za razliko od »ne-političnih argentinskih Slovencev, ki so se odrezali bolje. Ob vsem tem nam je ga. Svit posledično posredovala takšne portrete, kakršne jih je sama zaznala. Vrzel, ki so jo v njej domnevno povzročili pomanjkanje topline in drugi naključni elementi pa je hote ali nehote zapolnila ideologija, zato je v njenih portretih moč zaznati določeno stopnjo korelacije med političnimi prepričanjem osebe in načinom, kako je ta oseba opisana. Skozi avtoričinih oči se tako pojačajo temnejši odtenki pri enih likih ter svetlejši pri drugih, nepoznavalec pa si ne more pomagati pri določanju meje, kje je se konča realnost ter začneta subjektivna percepcija in domišljija. Tako na primer, ko opisuje Marjana Elietza, bivšega domobranca, pravi: »Gotovo je bil tistega dne na Kongresnem trgu, v svoji novi uniformi in svetlečih škornjih. Poslušal je propagandne govore pred kljukastimi križi, ploskal, vzklikal antikomunistične in antisemitske parole, dvigoval roko v fašistični pozdrav, kot vsi prisotni«. Ali pa malo kasneje, ko je bilo govora o domobranskem umiku na Koroško: »To je izraz, ki sem ga že slišala: umaknili. Rekel je umaknili in ne: zbežali«. Tisti, ki zgodbo poznamo vemo, da ima še drugačno plat. In čeprav sem prepričan, da je gospod Elietz v intervjuju z avtorico poskusil dobrohotno razložiti tisti drugi vidik, ki ga je šla namenoma iskati na drugi konec sveta, se ga ni potrudila razumeti ali vsaj biti toliko obzirna, da bi se vzdržala nekaterih sodb. Zadevo je pač poenostavila ter preprosto opisala vse tisto, kar se je v tistem trenutku motalo po glavi, po domače. Vzemimo še en primer, ko avtorica opisuje Julijo Sarachu, vnukinjo nepolitičnega emigranta s Primorske Rafaela Vodopivca, ki se jo potrudi – verjetno povsem upravičeno – portretirati v najboljši možni luči. O njej je zapisala: »Nekaj spokojnega in odločnega veje iz te mlade ženske, kot da zna postaviti stvari na pravo mesto«. Mogoče je ga. Svit to lepoto in odločnost zaznala še zlasti v tisti njeni pesmi, ki nam jo tudi predstavi v knjigi: »Komunizem/ pomeni biti dober/ imeti enega ali največ dva otroka/ ki jih kapital ne bo mogel izkoriščati«?

Igranje dvojne dokumentarno-literarne ambivalentnosti je včasih odličen način za ustvarjanje zmede. Avtor ima pri tem edinstveno možnost, da se po želji sprehaja med literarnostjo in dokumentarnostjo ter na ta način, s pomočjo čustev, podaja lastne sodbe o konkretnih stvareh, razoroženi bralec pa te poglede nekritično vključi v podzavest. Literatura je pač umetnost, zato je včasih neprimerno ali celo krivično od avtorja zahtevati objektivnosti. Težava nastopi takrat, ko umetniško predstavljeni liki dobijo ime, priimek in celo priloženo fotografijo, tako kot v knjigi ge. Svit. Ti posamezniki, ki so se znašli v nehvaležni vlogi ambasadorjev neke skupnosti, do katere ima avtorica vnaprej izoblikovano mnenje, so nemočni pred tem, kakšna bo njihova končna podoba v knjigi. In na ta način liki nehote dobijo politično vlogo, ki jim jo dodeli avtorica sama kljub temu, da je bil njen namen to političnost ravno preseči. Knjiga pa namesto iskanja identitete argentinskih Slovencev na žalost postane umetniški aranžma resničnih zgodb, s katerim avtorica raziskuje lastno identiteto in nemara išče potrditev za svoje ideološke poglede.

Še en vidik, ki dodatno potrjuje to tezo, pa je poglavje v knjigi, v katerem se avtorica dotakne problematike argentinskega vojaškega udara leta 1976 ter izvensodne usmrtitve tisočih civilistov, ki jih je takratna oblast obtožila revolucionarnih ali terorističnih dejavnosti. Problematika je kolikor se hoče sporna in še zmeraj aktualna, a je razen izoliranih primerov dokaj nepovezana z etosom argentinskih Slovencev. Ena izmed teh žalostnih zgodb, ki je sicer gotovo vredna ustrezne pozornosti, je pripoved Andreja Reparja, ki je bil zaradi svojih levičarskih prepričanj – tako nam pove knjiga – večkrat zaprt. A avtorica gre korak dlje, ko poskuša iz izoliranega primera za argentinske Slovence narediti paradigmo. V zvezi s tem zapiše: »[…] Z eno besedo: subverziven element argentinske družbe, po uradni formulaciji, ki je bila takrat v veljavi. Prav tako subverziven in sovražen za Slovence, ki niso samo delili iste nacionalno-katoliške ideologije, ampak jo tudi aktivno podpirali«. Kako so argentinski Slovenci aktivno podpirali to uradno formulacijo, nam v knjigi žal ni razkrito, a kar mene še bolj preseneča je nekaj drugega. Kako je mogoče da nekdo, ki se poda v iskanje slovenske identitete, ni sposoben narediti refleksije na nasilne revolucije, povojnih usmrtitev ter totalitarnega režima, ki so se zgodili v lasti državi in ki so še kako povezani z identiteto teh daljnih Slovencev, a po drugi strani praktično napiše celo poglavje o neki vojaški diktaturi, ki je s temi povezana bolj po naključju? Niti besede ni o kakršnikoli primerjavi ali samorefleksije.

Tako je knjiga, kljub žlahtni nameri avtorice, obetavni predstavitvi in pohvalni oceni Borisa A. Novaka, nekaj, kar na žalost ne uspe biti poklon argentinskim Slovencem (kot je ga. Svit izjavila v intervjuju), in ostaja na ravni ideološkega obsojanja. Da bi bila resnično to – poklon – bi bilo na prvem mestu potrebno napraviti zgodovinski razmislek, zakaj so stvari takšne, kakršne so. Ne takšnega, kot smo ga že vajeni, ker za vsak enostranski očitek o kolaboraciji obstaja vsaj en enostranski protiargument, ki ta očitek ovrže. In verjetno tudi obratno. Mogoče je ta knjiga nekakšen zametek prvega koraka te potrebne refleksije, za kar sem avtorici hvaležen, a sem kot argentinski Slovenec mnenja, da je slovenska javnost še precej daleč od tega. Hvaležen bom vsakemu, ki bo karkoli storil v to smer, vendar ne tako, mimogrede, z levo roko. Do sprave se ne da priti po bližnjicah. Zato moram avtorico in ostale nadebudne iskalce vseeno opozoriti: zares iskren razmislek o drugi svetovni vojni in revoluciji utegne biti zelo boleč.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.