Pred slabim mesecem dni smo na deželi občudovali morja zlatih pšeničnih polj, ki so čakala na žanjce. Kot v biblijskih časih so prejšnjo jesen ali zgodaj spomladi sejalci vrgli seme na zemljo, da bi po več mesecih obrodilo bogat sad. Zorana gruda, dobro seme in še marsikaj je bilo treba poskrbeti, da bo žetev obilna, a ta se bo zgodila s časovnim zamikom, ki je potreben za kalitev, rast in zorenje.
Tudi s sadovi naših dejanj in odločitev je tako: v življenju vedno prihajajo z zamikom: najprej sejemo in čez čas presojamo žetev. S pridelkom smo zadovoljni, drugič spet nas razočara. Kar smo v preteklosti z veliko vnemo načrtovali ali celo na hitro izsilili, lahko postane popolna katastrofa. Potrpežljivo ravnanje in vztrajanje, ki dalj časa ne daje nobenih sadov, pa se lahko izkaže kot prava pot in žlahtnost. V priliki o sejalcu je vse to logično razloženo.
Sledi svetopisemske modrosti srečamo v marsikateri situaciji življenja. Zato naj se spomnim nekaj značilnih primerov iz našega vsakdana. V poletnih mesecih se vračajo v domovino številni slovenski izseljenci in njihovi otroci, ki jih neznano hrepenenje žene pogledat deželo svojih korenin. V dolgih letih izseljenstva ljubezen še vedno ni usahnila. Zakaj ne? Ker so vsa pretekla leta zvesto gojili slovensko besedo, ohranjali tradicijo in spoštovanje do svojih korenin. Tudi naši zamejci veliko truda vlagajo v ohranjanje svoje istovetnosti. Zavest o pripadanju določeni narodni skupnosti ohranja človeka močnega in zanimivega za druge. V matični domovini pa smo bile v preteklosti cele generacije okužene s Kardeljevo mislijo, da bo narodnost počasi izginila. Vse kar je imelo pridih narodnega ponosa, se je obsodilo kot nacionalizem. Vsiljevana uniformiranost je povzročala počasno smrt izročila. Bolj kot lastna kultura so nas Slovence zanimale oddaljene kulture. S časovnim zamikom nam je tako prostor, v katerem smo postali subjekt zgodovine, postopoma postajal vedno bolj tuj. Tržaški pisatelj Boris Pahor je že pred mnogimi leti z bojaznijo napisal:«Ali bomo zaradi tega zdrknili v zmedo in nič?« Njegova knjiga »Odisej ob jamboru« je bila moje počitniško branje in hkrati odlično ogledalo, v katerem sem zagledala stanje domoljubja v naši domovini po desetletjih komunistične vladavine. In kaj nam preti danes: brezglavo poveličevanja kozmopolitizma in tujosti. Kako močno si želim, da bi mojim vnukom ne bilo vseeno, kako bo jutri in kje bodo živeli. Če kdaj na izletu vzdihnejo: »Kako lepi hribi in dolinice, ki jih vidim pred sabo!«, pomeni, da ogenjček ljubezni do domovine še gori. Zato ga naj učitelji v novem šolskem letu krepijo in razpihujejo.
Zaradi preteklih ravnanj z zamikom tudi cerkev pretresajo hudi časi. Starejši duhovniki umirajo, mnogi celo ne prav v poznih letih. Vrste se krčijo celo med mlajšimi, ki v nerazumno velikem številu izstopajo in zapuščajo izbrano pot. Kot da ne zmorejo nositi križev in težav, ki jih življenje nalaga pastoralnemu delavcu, kot da niso zadostno in primerno pripravljeni za svoj težak poklic. Tudi v teh primerih lahko rečemo, da se z zamikom kažejo rezultati pretekle vzgoje, ki ni pravočasno razmislila, kakšni časi prihajajo. V obsežnem zborniku sem ob stoletnici Zavoda sv. Stanislava prebrala, da je škof Jeglič več let, predno je postavil prvi zid veličastnega zavoda, na Dunaj poslal nadarjene brihtne glave na študij, ki so ob odprtju prve slovenske gimnazije zasedli profesorska mesta. Da, prej, veliko prej se zgradijo zidovi, kot oblikujejo zreli ljudje. Te dobimo vedno z krepkim časovnim zamikom. Dandanes imamo med duhovniki sicer precejšnje število doktorjev in profesorjev, izrednih pastoralnih delavcev pa vedno manj. Kaj je torej ideal mladega bogoslovca: biti predvsem pastir ali profesor z redno službo? Morda pa so se vrednostne lestvice, kaj je bolj imenitno, spremenile v škodo stanja na župnijah. Na mesto da bi se piramida dvigala iz trdnih in širokih temeljev, se bogat in imeniten cvet ziblje na tenkih in visokih pecljih.
Nekaj podobnega se dogaja tudi z besedo v cerkvenem prostoru. Ali aktualizira Božjo besedo ali pa caplja daleč za življenjem? To je globoko vprašanje, ki seveda ne prenese enostavnega odgovora. Sporočilnost besede je odvisna od izvirnosti misli pridigarja, njegove nadarjenosti in retoričnih sposobnosti, pa tudi od pobud in navodil, ki jih dobi posredovane iz raznih naslovov. Strokovnjaki vseh vrst, tudi teologi, prejmejo osnovno znanje in klišeje razmišljanja v svojih učnih letih, vprašanje pa je, koliko so spodbujeni pogumno in svobodno, brez zadržkov, prisluhniti današnjemu življenjskemu utripu. Brez zdrave sproščenosti ne bo novega soka in novega navdušenja. Papežev idejni svet, njegova čudovita pozornost za razmere v našem sodobnem svetu je neizčrpen vir zakladov na tem področju. Kdor ne vidi in ne zna sam, naj ga preprosto posnema in ne bo zgrešil.
Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.
