Blagostanje in porabniški način življenja sta med vzroki odklona od Boga. Polni hladilniki, ki so s seboj prinesli občutek, da Bog ni več potreben, so ustvarili tudi utopijo, da se nam nima več kaj hudega zgoditi; da bo šlo samo še na boljše; da se ne rabimo več naprezati – kakor da je zlo končno premagano.
Pater Branko Cestnik je v soboto, 17. marca 2018, na zborovanju gibanja Prebudimo Slovenijo, ki so mu dali delovni naslov Spet na razpotju, spregovoril o apatiji v slovenski družbi. V uvodnem delu predavanja je slikovito prikazal, da apatičnost vodi v pomanjkanje soudeležbe in kontrole s strani množice, dovoljuje razrast samopašnosti in koruptivnost elit. Izpostavil je, da se apatični človek lahko hitro in iracionalno spreobrne v divjega človeka, nasilnega, drogiranega od neke nove fašistične ali komunistične ideje. Zato apatičnost ni dobra, saj kristjana poškoduje od znotraj. Cestnik to prikaže z naslednjimi besedami: »Učlovečeni Kristus nam bo vse bolj tuj. Ker je On učlovečen, mi pa ne.«
Prav zato je potrebno poznati razloge, ki so nas privedli v današnje stanje apatičnosti. V nadaljevanju prispevka nas pater Cestnik podrobneje seznani, kako naj posamezniki in celotna družba izstopimo iz današnjega stanja apatičnost. Tu na prvem mestu omenja občo duhovno spreobrnjenje od porabniškega lagodja.
Da je blagostanje lahko duhovna past, pove že Peta Mojzesova knjiga, v odlomku, ki ga katoliški obrednik predvideva za blagoslov stanovanj in hiš: »Ko boš jedel do sitega, zidal lepe hiše in v njih prebival, ko se ti bo množilo govedo in drobnica, množilo srebro in zlato in vse tvoje imetje, glej, da se tvoje srce ne prevzame in ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.« Nauk: Blagostanje je lahko vir napuha. Napuh pa se kaže kot spoznavna motnja. Napuhnjen človek ne vidi realnega stanja. To je eno. Drugo je, da lahko blagostanje človeku odvzame pozitivno življenjsko napetost. »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje,« pravi bogataš v Lukovem evangeliju (Lk 12).
Blagostanje in potrošniški način življenja
Blagostanje je postalo tudi eden izmed vzrokov odklona od Boga. Augusto del Noce, italijanski zgodovinar in filozof, je že sredi šestdesetih prejšnjega stoletja uvidel, da ne toliko s komunizmom, pač pa šele z družbo blagostanja (società del benessere) in porabniškim načinom življenja nastopi prva zares a-religiozna družba v zgodovini Zahoda. K temu dodajmo: polni hladilniki s seboj niso prinesli samo občutka, da Bog ni več potreben, temveč tudi utopijo, da se nam nima več kaj hudega zgoditi; da bo šlo samo še na boljše; da se ne rabimo več naprezati – kakor da je zlo končno premagano.
Na varljivost lagodnega življenja opozarja tudi grška mitologija. Pesnik Hesiod povzema mit o stvarjenju človeškega rodu. Bogovi najprej ustvarijo zlati rod. Slednji živi v harmoniji med delom in užitkom, je ustvarjalen in napreduje. Zlatemu sledi srebrni rod. Ta se že usede na ustvarjeno bogastvo. Ta rod podaljšuje svojo mladost do stotega leta, pravi Hesiod. Do stotega leta živi pri starših. Po stotem letu pa se hitro postara in umre. Rod je mehkužen, len, ne spoštuje ne starejših ne bogov. Slednji so nad njim razočarani, zato ustvarijo bronasti rod. Ta je surov, divji. Vrhovno pravilo bronastega človeka je zakon močnejšega. Nauk: ležernost in mehkužnost lahko uničita družbo in pripravita pot novemu fašizmu oz. novemu revolucionarnemu nasilju, kar sem omenil maloprej.
Blagostanje seveda ni greh, nosi pa s seboj kar nekaj skušnjav in pasti. Poleg duhovne deformacije je tu tudi padec v apatičnost za družbeno dogajanje oz. opcija za »smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off«, kot poje ona pesem skupine Zmelkoow, ki jo radi pojejo devetošolci na valeti. Ko danes npr. govorimo o korupciji, tajkunih, nedelovanju pravnih in nadzornih sistemov, vedimo: vse to je bilo možno, ker smo imeli »možgane na off« in ker smo spali na obljubi neprestane gospodarske rasti.
Ohranimo polne hladilnike, a odstranimo utopijo, ki nam jo narekujejo
Gilbert Keith Chesterton je nekje zapisal, da je izvirni greh je najbolj razvidna teološka resnica. Anton Trstenjak pa je enkrat v osemdesetih na nekem predavanju dejal, da je socializem naredil preprosto napako: podcenjeval je izvirni greh. Kaj hočemo reči? Blagostanje ne odpravlja človekovega nagnjenja k zlu. Nobenega družbenega sistema ni, ki ga ne bi mogla skvariti pohlep in tatvina. Naši polni hladilniki ne pomenijo, da smo boljši ljudje. Ohranimo polne hladilnike, a odstranimo utopijo, ki nam jo narekujejo. Hvala Bogu za polne hladilnike, a varujmo se moralne deformacije, ki zaveje iz njih, ko jih odpremo. Otroke, mladino, vse ljudi je torej treba spodbujati k duhovni in moralni čuječnosti, ki sta podlaga za družbeno in politično čuječnost. Zlo je vedno na delu – spati ne smemo! To je velika smernica za premagovanje družbene apatičnost. Podobna je duhovnemu spreobrnjenju in tudi zahteva duhovno spreobrnjenje, o kakršnem piše papež Frančišek v okrožnici Laudato si’, ko nas nagovarja k »ekološkemu spreobrnjenju«.
