Bralci Ognjišča, Kmečkega glasa in Prijatelja bodo zdaj lahko brali le še ponatise zgodb, ki jih je pisala Angelca Škufca, saj je novembra umrla. Ja, v novembrski številki Ognjišča je objavljena njena zadnja zgodba z naslovom Bomo šli kmalu v nebesa. Radi so jih brali in velikokrat so rekli, da so prekratke – ampak Angelca Škufca ni znala nakladati. Preprosto je napisala, tako kot je bilo: kot je doživela sama ali so ji pripovedovali drugi ali je opazila. Priznala pa je, da je marsikateri zgodbi kaj dodala, da je lahko izpovedala, kar ji je ležalo na srcu.
Mleščevska Angelca Škufca se je veliko naučila tudi brez formalnega šolanja
Rojena je bila 20. decembra 1932 na Spodnjem Brezovem pri Višnji Gori v kmečki družini, kjer je bilo štirinajst otrok. Ker stric in teta v bližnjem Dednem Dolu nista imela otrok, so se dogovorili najprej za sina, da bo pri njima kot njun otrok, potem pa še za Angelco. Od doma je odšla, ko je bila stara tri leta. Pomanjkanja sicer ni trpela, morala pa je veliko delati in se marsičemu odpovedati, kar je bilo drugim dostopno. Imeli so mlin, v katerem je najprej delal stric, potem pa tudi ona, dokler je zmogla in je še kdo kaj prinesel v mletje. Znana je bila po domačem imenu Mleščevska Angelca.
Kot otrok je doživela vojno: bila je prav takrat, ko bi morala hoditi v šolo; kljub temu je med vojno dokončala štiri razrede osnovne šole. Nadaljnje šolanje ni bilo možno, čeprav je bila bistra. Zelo rada je brala in si pridobila dovolj bogat besedni zaklad in kljub pomanjkljivi formalni izobrazbi široko razgledanost. Po smrti tete in strica je ostala sama na samotni kmetiji, kjer zaradi oddaljenosti od strnjenega naselja ni bilo niti elektrike. Ko pa se je tehnika dovolj razvila, so ji priskrbeli sončno celico, da je imela lahko luč v hiši pa kakšne preproste električne aparate.
Za njeno bolezen dolgo niso postavili diagnoze
Še mlada je zbolela: postala je kar nemočna, hitro je bila utrujena, po vsem telesu je imela bolečine. Hodila je na razne preglede in preiskave, pa je bilo vedno vse v redu, tako da so jo nekateri obtoževali, da si izmišljuje. Pošiljali so jo k psihiatrom in ji predpisovali zdravila, ki so ji škodila… Deset let potem ni šla na noben pregled, dokler ni srečala osebe, ki je imela podobne težave in ji je povedala, h kateremu zdravniku naj gre. Ta jo je temeljito pregledal in postavil diagnozo, razgovor pa zaključil: »Koliko ste morali pretrpeti v vseh teh letih!« Že četrt ure potem, ko je vzela zdravilo, ki ji ga je predpisal, je občutila olajšanje … Včlanila se je v društvo mišičnih bolnikov in kot verna katoličanka tudi v Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov, redno se je udeleževala romanj bolnikov in invalidov na Brezjah in večkrat dejavno sodelovala pri maši.
Veliko ji je pomagal duhovni brat, cistercijan p. Simon Ašič
Tudi na drugih verskih slovesnostih je rada kaj povedala, če so jo prosili. O tem, kako je sprejela neozdravljivo bolezen, je v pogovoru za revijo Oznanjenje povedala tudi: »Začetek pri osemindvajsetih letih je bil res težak. … Tedaj, ko nisem poznala mladega človeka bolnega, se nisem mogla sprijazniti z boleznijo. … Pater Simon Ašič je bil prvi, ki mi je pomagal, da sem prišla v stik z bolniki. Bila sem na srečanju na Brezjah, ki ga že vrsto let prireja Ognjišče. Ko sem videla invalide na vozičkih, ko so mi na obisk pripeljali invalida, sem pomislila, kaj bi ta dal, da bi še hodil. Tako sem kmalu znala sprejemati, biti hvaležna Bogu za to, kar še imam moči in zdravja.«
S p. Simonom Ašičem sta postala dobra prijatelja, pravzaprav duhovna brat in sestra; dokler ni umrl, je bil tudi njen spovednik.
Angelca Škufca je pisala kratke pripovedi iz vsakdanjega in nevsakdanjega življenja
Pisati je začela potem, ko je prebirala zgodbe v Kmečkem glasu. Najprej je poslala na časopis vprašanje zdravniku, pa ji je slabo odgovoril, nakar je ona odgovorila in za odgovor dobila honorar. To jo je spodbudilo, da je napisala še nekaj zgodbic, ki so jih z veseljem objavili, saj je znala zelo dobro opazovati in izraziti to, kar je izvedela ali spoznala. V njenih črticah je tudi precej verskega občutja. Po petintridesetih letih pisanja je leta 1997 izšla njena prva zbirka črtic z naslovom Šopek cvetja in trnja, izdala jo je Cistercijanska opatija Stična, in urednik p. Anton Nadrah je o njih napisal tudi:
»Angelčin šopek je odraz življenja, saj imajo ti cvetovi in trni svoje korenine v človeških srcih, predvsem v srcu Angelce, ki sončno in senčno stran globoko doživlja, pozorno opazuje in jo zna preliti na papir. Pri tem pridejo do izraza njena živahnost, zgovornost in življenjski optimizem. … Sredi Angelčinega šopka je križ, je globoka vera, je trdno upanje na večni šopek, v katerem se bo vse trnje spremenilo v najlepše rože.«
Nekaj let pozneje je pri založbi Ognjišče izšla še zbirka črtic Božji mlini, leta 2014 pa še knjiga Moj apostolat.
Nekaj zadnjih mesecev je Angelca Škufca preživela v domu starejših in dokler je mogla, je pisala. Umrla je 9. novembra 2020.
Fotografije so iz knjige Slovenski književniki, rojeni od leta 1930 do 1935.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
