Na ustavnem sodišču se praktično nismo srečevali z vprašanjem sovražnega govora, vsaj v pomenu, ki se mu sedaj pripisuje. Imeli smo več primerov, ko sta se srečali oziroma sta si stali nasproti dve ustavni pravici: pravica do svobode govora in pravica do osebne nedotakljivosti ter dostojanstva. V takih primerih je bilo vedno potrebno tehtati med tema dvema pravicama. Kateri dati prednost, večjo težo in s tem pravno varstvo. Veliko se s temi vprašanji ukvarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Vedno gre za vprašanje tehtanja med pravicami vsakega posameznika, kje je meja med dopustnim in nedopustnim posegom v pravice. Do kje sme pravica do svobode govora poseči v pravico zasebnosti in osebnega dostojanstva in na drugi strani, koliko sme pravica do zasebnosti in do osebne nedotakljivosti in dostojanstva omejiti pravico do svobode govora. Točne meje ni mogoče predpisati. Mejo lahko postavi samo sodišče in to ko razsoja v konkretnih primerih.
Problem sovražnega govora je razlika med “našimi in vašimi”
Nevaren problem v naši stvarnosti pa vidim drugje in sicer v tem, da se pri nas dela razliko med “našimi in vašimi”. Pogosto je opaziti, da tisti, ki govorijo o sovražnem govoru ali hočejo presojati o tem, kaj je sovražni govor, nimajo enakih meril za vse. Nekateri nastopi so prepoznani kot sovražni govor, enaki ali celo hujši ali slabši nastopi pa ne. In merilo razlikovanja ni stopnja morebitnega posega v človekove pravice, temveč subjekt, oseba, stranka, medij, ki takšen govor uporablja. Takšno ravnanje je skregano z eno temeljnih prvin prava, z načelom pravičnosti oziroma enakosti, ki zahteva, da se vsakega obravnava enako, po enakih merilih. Na žalost se ta praksa opaža v Sloveniji vedno pogosteje. Prava se namreč ne uporablja za vse enako. Ne samo na tem področju. In to ljudje vidijo in so tudi zato razočarani in ne zaupajo več v državo, še manj v politike.
Tudi pri drugih temah se pojavljajo pozivi, da zakon ni enak za vse. Rešitev je v spoštovanju načel pravne države. Začne se v državnem zboru, nato na vladi in še posebno v sodstvu. Državni zbor in vlada bi morala storiti vse, da ne bi sprejemala neustavnih predpisov. Sodišča morajo odločati samo na podlagi ustave in ustavno-skladnih zakonov ter predpise uporabljati enako za vse, to je pravično. Posameznik mora pred sodiščem vedno imeti občutek, da je razsodba pravična, da je sodišče razsodilo nepristransko, v skladu z ustavo in zakoni ter pravično. Pri nas pa je kar širok občutek, da zakoni ne veljajo za vse ali da ne veljajo za vse enako, da so sodišča pristranska in pogosto nepravična. To pa je slabo. V pravni državi, kjer naj bi vladalo pravo, je to nekaj katastrofalnega.
Nekateri politiki očitno menijo, da smejo početi vse in da jih ustava ne zavezuje
Zdi se, da se v Sloveniji ne zavedamo, kaj se zgodi, če začnemo rušiti temelje vladavine prava. Bojim se, da je tega zavedanja vedno manj. Tudi nekatere razprave v državnem zboru, kot je ta o financiranju obveznega javnega programa zasebnih osnovnih šol, so popolnoma skregane z logiko ustavne demokracije in pravne države. A nihče se prav dosti ne razburja. Zdi se, da smo vsi otopeli. In sedaj še predlog za referendum, naj državljani odločijo, ali naj državni zbor spoštuje odločbo ustavnega sodišča ali naj jo ne spoštuje. Nekateri politiki očitno menijo, da smejo početi vse in da jih ustava ne zavezuje. Saj so vendar oni na oblasti! Kdo jim bo solil pamet? Ustavno sodišče? Zakonodajno-pravna služba državnega zbora? Taka stališča in razmišljanja vodijo v razpad pravne države, v totalitarizem in diktaturo.
Tudi minister dr. Jernej Pikalo je spregledal vsa opozorila pravnih služb. Seveda, ker ga pri pripravi zakona, ki naj bi uresničil odločbo ustavnega sodišča, vodi politično-strankarska ideologija. Zato ne spoštuje enega temeljnih načel pravne države, da je odločba ustavnega sodišča zavezujoča in da ima odločba, ki razlaga ustavo, enako veljavo kot ustava. Nespoštovanje odločbe ustavnega sodišča je kršitev ustave. In če minister, vlada in državni zbor zavestno ne spoštujejo ustave, še lahko govorimo o pravni državi?
Zakon daje ustavnemu sodišču pooblastilo, da pod določenimi pogoji samo izvrši svojo odločbo
Obstajajo pozivi, naj ustavno sodišče samo spiše zakon glede financiranja sodstva, kot je storilo v primeru občine Ankaran. Vse kaže, da bi bila po toliko letih neizvršitve odločbe ustavnega sodišča to edina primerna in smiselna rešitev. Državni zbor oziroma vladajoča večina kot kaže nima nikakršne volje, da bi to odločbo ustavnega sodišča izpolnila. Zakon o ustavnem sodišču daje ustavnemu sodišču pooblastilo, da pod določenimi pogoji samo izvrši svojo odločbo.
V konkretnem primeru to pomeni, da bi ustavno sodišče lahko ob ponovnem odločanju o ustavnosti tega zakona in ob ugotovitvi, da je ta še vedno v neskladju z ustavo, s svojo odločbo določilo način izvršitve in sicer tako, da bi v resnici napisalo ta del zakona. Pomeni, da bi samo uredilo zakonsko materijo glede financiranja obveznega programa osnovnih zasebnih šol. Da, podobno kot je to storilo v primeru Občine Ankaran in še v mnogo drugih primerih. Če državni zbor noče izvršiti odločbe ustavnega sodišča, ki zahteva uskladitev zakona z ustavo, potem to lahko stori ustavno sodišče in tako zagotovi ustavnost zakona. To je abeceda pravne države in ustavne demokracije.
Izločiti sodnike, ki ne sodijo pravično, delajo ali so pristranski
Ne vidim drugega nadzora nad sojenjem, kot znotraj samega sodstva. Imamo večstopenjsko sojenje, kjer višja sodišča preverjajo zakonitost sojenja na nižji stopnji. Poseben ustavno-pravni nadzor opravlja ustavno sodišče. Imamo ocenjevanje dela sodnikov. Morda bi nadzor moral biti boljši, strožji. Mislim, da bi morali izločati sodnike, za katere se evidentno vidi, da ne sodijo pravično, da delajo ali celo ponavljajo hude procesne napake ali da so pristranski. Sistem je postavljen tako, da bi lahko deloval, a samo sojenje je stvar posameznega sodnika. Vedno namreč odloča posamezen sodnik. Zato bi sami sodniki morali biti do sebe in svojega dela bolj kritični. Skrbeti bi morali za to, da bi imelo sodstvo pravo veljavo in da bi bilo spoštovano in cenjeno. Vse to je vedno odvisno od sodnikov samih, od njihovega dela in njihovega obnašanja, od tega, kako resno jemljejo svojo funkcijo. Tudi neodvisnost sodstva oziroma sodnika je odvisna od vsakega posameznega sodnika. Seveda to zahteva strokovno, osebnostno in moralno močne osebe.
To, da je Slovenija prenormirana, da ima preveč zakonov in zakonskih aktov, je dejstvo. To je eden od znakov, ki kaže na to, da nam v obdobju tranzicije prejšnje birokratske in prenormirane države ni uspelo spraviti v neke normalne okvirje. Vse vlade do sedaj so govorile, da je potrebno prenormiranost zmanjšati in da je treba debirokratizirati državo, pa se nič od tega ni zgodilo. Prej nasprotno. Politika in birokracija sta se povsem odtujili od ljudi in njihovih potreb. Človek dobiva občutek, da imajo politiki nas državljane za bedake in da je zato treba vse predpisati.
Iz svobodnih državljanov se spreminjamo v podrejene birokraciji in nesmiselnim predpisom. Nismo več osebe – subjekti, smo le predmeti, stranke, številke.
Vir: Krščanski demokrat/september 2019
