Spoštovani bralci, ali verjamete v državo, v kateri ob dveh milijonih prebivalcev v realnem sektorju dela manj kot tretjina državljanov, država pa po doslej znanih podatkih nima niti rudnikov zlata ali diamantov niti zalog nafte?
Če smo natančni, v realnem sektorju te države dela 646 tisoč ljudi, v javnem sektorju je po Sursovih podatkih 178 tisoč zaposlenih (po Ajpes sicer 160 tisoč), država pa ima tudi 590 tisoč upokojencev (60 tisoč več kot leta 2008), 107 tisoč brezposelnih (41 tisoč več kot pred tremi leti) in prav toliko študentov, 82 tisoč dijakov, 161 tisoč osnovnošolcev in 76 tisoč otrok v vrtcih ter 49 tisoč prejemnikov socialne pomoči (ki vsak mesec prejmejo skupno 11 milijonov in pol)?
…..
V časopisu, ki ga prav zdaj berete, ne boste pogosto doživeli, da bi citirali Edvarda Kardelja. Tokrat se priložnosti, da vas, izhajajoč iz Kardelja, opozorimo na nevarnost iluzije o boljšem jutri, ki jo oznanjajo Zoran/Janez/Gregor/Borut, ne moremo upreti. Kot naj bi po mnenju mnogih dejal ideolog jugoslovanskega socialističnega samoupravljanja: »Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti partija. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.«
Toda Kardeljevi dediči so Slovenijo tako korenito zavozili, da je treba Slovencu, ki leta 2011 živi v Sloveniji, pojem sreče povsem na novo opredeliti. Če ta Slovenec ne pripada ozki skupini, ki se je polastila vzvodov države in ima zato moč in dostop do državnih virov, mora svoja pričakovanja o materialni blaginji zamenjati z nematerialnimi vrednotami, kot so prijateljstvo, uživanje v naravi, družinska harmonija, kulturne dobrine …
Več: Finance
