»27. aprila leta 1941 je bila v Vidmarjevi hiši na Večni poti ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda”. To je stara, še pred osamosvojitvena dikcija praznika, ki se imenuje Dan upora. Namen in obeleževanje tega dogodka pa je žal, ostal enak. Tistega dne, leta 1941 se v Vidmarjevi hiši na Večni poti ni zgodilo nič… Že dan poprej je bila tam ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki je bila v duhu Kominterne proti imperialistom, se pravi Angležem in Američanom.
Da je datum neposrečeno izbran so vedeli že v socializmu, zato so prilagodili vrsto dejstev, ali pa so jih interpretirali po svoje. To je praznik, ki si ga nekateri lastijo, drugi so iz njega izključeni. To je praznik, ki ga nekateri sprejemajodrugi odbijajo. To je praznik, ki nas žal, ne povezuje, ampak nas še naprej razdvaja. Komunistična partija Slovenije, marginalna strančica na političnem odru stare Jugoslavije, si je med drugo svetovno vojno z likvidacijami političnih nasprotnikov, pod krinko Osvobodilne fronte, pripravila pot na oblast. Pri tem so ji statirali krščanski socialisti, levi sokoli in nekateri kulturniki. Osvobodilna fronta, ki je bila najprej društvo prijateljev Sovjetske zveze, nato Protiimperialistična fronta, je vseskozi imela jasen cilj: priti na oblast, vpeljati diktaturo proletariata in izvesti revolucijo. Prvenstveni namen Partije ni bil, da osvobodi ozemlje, ampak predvsem, da po vojni postane glavna ideološka sila. Najprej je kruto obračunala s političnimi nasprotniki in nato izgradila sistem, ki je vojakom revolucije služil pri popolnem obvladovanju družbenega dogajanja. Na srečo jim je to uspelo le za slabega pol stoletja, vendar se nasprotja tistih časov vlečejo do danes in nič ne kaže, da bi jih kmalu prerasli. In praznik upora je eden izmed znamenj ločenosti naroda.
Veliko primernejši dan za obeležje uporniškega duha Slovencev bi bil dan, ko je na Dolenjskem padel Danilo Zelen, vojaški vodja gverilske organizacije TIGR, ki se je zadnjih 13 let svojega življenja aktivno boril proti italijanskim okupatorjem. Ilegalna organizacija TIGR (Trst, Istra, Gorica Reka) je delovala na Primorskem, preden so komunisti sploh razmišljali o narodnostnem vprašanju Slovencev pod Italijo. Danilo Zelen se je v organiziran protifašistični boj vključil pri 18. letih. Že leta 1925 je začel ilegalno prestopati krivično mejo, ter s tem početjem nadaljeval vse do svoje smrti. 13. maja 1941, ko je bila tragična bitka na Mali gori pri Ribnici, kjer so izdani Danilo Zelen, Ferdo Kravanja in Anton Majnik, bili boj proti več kot desetkrat močnejšemu sovražniku, oboroženemu s težkimi mitraljezi in minometi. Zelen je bil ubit, Kravanja in Majnik pa zajeta, a sta kasneje pobegnila. Oba sta tragično končala kot partizana med vojno. (Najboljši so padli – Stane Semič Daki (Daki ni padel…)). Spopad na Mali gori 13. maja 1941, je bil prvi oboroženi spopad na Slovenskem, po kapitulaciji Jugoslavije. Vse do osamosvojitve, je bilo to dejanje članov, oziroma celo vodij TIGRa zamolčano. To se je zgodilo dobrih 16 dni po 27. aprilu, kjer še ni nobenega govora o oboroženem uporu in 2 meseca in 9 dni pred nekdanjim “Dnevom vstaje”! Tudi dan, ko je počila prva puška proti okupatorju (22. julij 1941), ni izbran najbolj posrečeno, saj so partizani hudo ranili slovenskega orožnika in ne kakšnega okupatorskega vojaka. Vse to so nam zamolčali samo zato, da so imeli partizani (komunisti) vodilno vlogo v uporu proti okupatorju, seveda pa tudi ne bi bilo sprejemljivo, da bi se Slovenci uprli pred Srbi!
Kaj nam je OF prinesla? Za 45 let nas je potisnila v totalitarizem, ki je dušil človekove pravice in obračunaval s političnimi nasprotniki v imenu zlagane in zgrešene ideje. Zgodovino pa so si napisali zmagovalci. Tragično je, da ne dopuščajo, da bi se dopolnila z dejstvi, ki so nam postala znana v zadnjih dvajsetih letih. O tem priča tudi kviz, ki so ga sestavili nasledniki in ohranjevalci mita in ga poslali na šole z obljubo za denarne nagrade. In še beseda o tem, zakaj Boris Pahor ni postal častni meščan Ljubljane, čeprav je npr. na Dunaju prejel najvišje avstrijsko nagrado za kulturo? Zato, ker je bil on tisti, ki je v intervjuju v reviji Zaliv leta 1975, z Edvardom Kocbekom razkril povojne poboje domobrancev. In tega mu nekateri še danes niso odpustili. So pa zaradi tega sami prejeli častno meščanstvo… Kljub vsemu nekoliko čudi Pahorjeva teza v Ajdovščini, kjer je ob obletnici ustanovitve »prve slovenske vlade« (ni bila ravno prva)rekel, da brez Kidričeve vlade, tudi Peterletove ne bi bilo. Res je ne bi bilo. Bi pa bila zato kakšna druga, bolj demokratična in verjetno potem ne bi živeli 45 let v totalitarizmu.
